Zaobljubljeno romanje na Svete Višarje.

V soboto, 1. septembra smo romali na Svete Višarje.

Zaobljubljeno romanje v priprošnjo Bogu in Devici Mariji za odvrnitev naravnih nesreč je zavedanje, da živimo v stvarstvu, ki je božje, vendar podrženo pokvarljivosti in minevanju, kot vsak človek.

"Stvarstvu je namreč podvrženosti ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa." Rim 8,20-23

Romanje smo začeli, kot že nekaj let pri marijini kapelici pri Mlinču (nad Strmcem), kjer smo zmolili jutranjo molitev in se odpravili proti Višarjam: Nekaj nas je v Mrzli vodi izstopilo iz avtobusa in smo pot nadaljevali peš. Pot iz Mrzel vode, ki je letos dobila tudi nekja smirokazov je v tistem začetem delu, ki je bil močvirnat in kar malo neprijeten zelo lepa, saj so pro vetrolomu naredili vlake za spravilo lesa in po utrjeni poti se sedaj lepo hodi.

Na Višarjah smo imeli sveto mašo izjemoma ob 12.00, ker je bil termin ob 13.00, ko se običajno udeležimo svete maše skupaj s Korošci, ki prav tako pridejo peš od sv. Lenarta pri sedmih studencih na Svete Višarje, že zaseden.

Po sveti maši sva se dva odpravila še na Kamnite Lovce, kjer je nastala spodnja fotografija.

Na videnje ob letu osorej.