POVEZAVE:

Aletheia

Škofija Koper

Slovenska škofovska konferenca | Katoliška Cerkev

Slovenski katehetski urad: http://sku.rkc.si/

pastoralno leto 2019/20

Vse-življenjska kateheza: Krščeni in poslani!

Iščemo poti, da bi oznanilo našlo svoje mesto, kjer bi ga bilo mogoče posredovati čimveč ljudem. V letošnjem pastoralnem letu, ki se naslanja na zakrament svete birme, razmišljamo o tem kako naj ta zakrament zagrabi vse občestvo, vso župnijo.

Birma pomeni potrditev (confirmatio), da želimo biti Jezusovi učenci.

Biti Jezusov učenec v vsakem obdobje svojega življenja, v vseh življenjskih okoliščinah in v vseh poklicih. To pomeni, da so izzivi zelo različni, ker se tičejo vsakega posameznika, ker se tičejo slehernika.

Ozadje vsega oznanjevanja je liturgija, sveta maša, zato k njej vztrajno vabimo in upamo, da bi jo doživljali kot srečanje vseh tistih, ki verujemo v Kristusa. K temu zakramentu pa prihajamo po mnogih poteh, iz mnogih sredin, z različnimi izkušnjami, z različnimi prošnjami in zahvalami. Vendar prihajamo skupaj, da bi skupaj dali Bogu čast.

PRENOS VERE JE SKRB CELOTNEGA OBČESTVA (Pastirsko pismo slovenskih škofov):

Evharistija je tudi zakrament občestvenosti. Sveti Avguštin jo označi kot »znamenje edinosti ter vez ljubezni«. Obhajilo nas istočasno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli mi, ki smo deležni istega kruha, iste Božje ljubezni, ostajati med seboj tujci? O tem jedrnato spregovori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« 1 Kor 10,17. Končni sad evharistije je torej edinost cerkvenega občestva, kar pomeni bratstvo in sestrinstvo v Kristusu.

To ima za nas zelo konkretne posledice. Božja ljubezen, ki smo je skupaj deležni, nas usposablja in nagiba, da si medsebojno odpuščamo in se sprejemamo kljub različnosti. Kako naj uživamo isto Kristusovo telo ter takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti evharistiji, je namreč globlja resnica o nas, kot to, kar čutimo drug do drugega.

Evharistija nam omogoča, da postajamo vedno bolj ljudje občestva. Kristjan ne more biti individualist, saj je vedno vraščen v cerkveno skupnost. Je človek Cerkve. Čuti skrb za celotno občestvo. Veseli se njegovega napredka in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki očetovsko skrbi za vse, je hotel, da bi vsi ljudje sestavljali eno samo družino in ravnali drug z drugim kakor bratje« (CS 24,1).