Župnija Bovec

pastoralno leto 2017/18

Iz roda v rod – prenos vere naprej …

Obstaja zanimiv film: Daj naprej!

Vsebina je nad vse zanimiva. Profesor od svojih učencev zahteva pisni izdelek: "Kako bi jaz spremenil svet."

Otroci so bolj ali manj izvirni, najboljši pa je ta, ki iznajde čudežno formulo za spremembo sveta na bolje. Vsak naj bi naredil tri dobra zastonjska dela drugemu človeku in tako bi se dobra dela množila s tretjo potenco. Čeprav sam pri sebi razočaran spozna, da mu to ni uspelo (čeprav je do sebe preveč samokritičen), se njegova ideja razširi in zajame veliko število ljudi.

In to je ideja tudi letošnjega pastoralnega leta. Svojo vero želim posredovati naprej; želim jo posredovati drugim, tako da se vera ne bo ustavila pri meni, ampak da bo v mojem (našem) narodu živela iz roda v rod.

PRENOS VERE JE SKRB CELOTNEGA OBČESTVA (Pastirsko pismo slovenskih škofov):

Evharistija je tudi zakrament občestvenosti. Sveti Avguštin jo označi kot »znamenje edinosti ter vez ljubezni«. Obhajilo nas istočasno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli mi, ki smo deležni istega kruha, iste Božje ljubezni, ostajati med seboj tujci? O tem jedrnato spregovori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« 1 Kor 10,17. Končni sad evharistije je torej edinost cerkvenega občestva, kar pomeni bratstvo in sestrinstvo v Kristusu.

To ima za nas zelo konkretne posledice. Božja ljubezen, ki smo je skupaj deležni, nas usposablja in nagiba, da si medsebojno odpuščamo in se sprejemamo kljub različnosti. Kako naj uživamo isto Kristusovo telo ter takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti evharistiji, je namreč globlja resnica o nas, kot to, kar čutimo drug do drugega.

Evharistija nam omogoča, da postajamo vedno bolj ljudje občestva. Kristjan ne more biti individualist, saj je vedno vraščen v cerkveno skupnost. Je človek Cerkve. Čuti skrb za celotno občestvo. Veseli se njegovega napredka in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki očetovsko skrbi za vse, je hotel, da bi vsi ljudje sestavljali eno samo družino in ravnali drug z drugim kakor bratje« (CS 24,1).

VELIKONČNO VOŠČILO: 

»Od tistega dne, ko sta Peter in Janez stekla k praznemu grobu in potem videla, kako je vstal in živ prišel mednje, se vse lahko spremeni. Od tedaj in za vedno se lahko katerikoli človek spremeni, živi, ponovno zaživi. Prisotnost Jezusa iz Nazareta je kot limfa, ki od znotraj na skrivnosten, a gotov način ozeleni našo sušo in omogoči nemogoče: to, kar je za nas nemogoče, za Boga ni nemogoče.«   Luigi Giussani

»Življenje in smrt sta se borila v prečudnem boju, Jezus je umrl, kraljuje živ!«

Naj odzvanja odrešenjska »Aleluja« po vsem svetu in v srcu vsakega človeka in vseh ljudi.

Blagoslovljene Velikonočne praznike!