Slovenija: Začnimo razmišljanje s ponarodelo pesmijo bratov Avsenik: Slovenija, od kod lepote tvoje! 1 Povsod, kjer mi seže pogled, lepota zasanjana. Kje najti še lepši je svet, kje lepše je kot doma? Se s hribov v daljave zazrem, prek gričev, dolin, gora, v daljavi še modro morje uzrem, kje lepše je kot doma?   Slovenija, od kod lepote tvoje? Pozdravljamo te iz srca in srečni tu smo doma. Slovenija, naj tebi pesem poje, ne išči sreče drugod, kot le doma.   Povej še oblaček ti bel, obhodil že ves si svet, je lepša dežela še kje, kot naša, kjer sem doma? Je vetrič veselo zapel, preletel je prek sveta in takih lepot ni našel nikjer, kot tule, kjer sem doma. In nadaljujemo Cankarjevimi besedami: »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!« 2 Kaj bi o njej še morali povedati?! Morda povsem nasprotno trditev od pravovernih Judov, češ, da so si leta 1948 državo vzeli sami in jim jo ni Bog dal. Naše občutje govori, da nam je državo leta 1991 dal Bog. Po stoletjih prizadevanj smo dosegli sanje očetov. Vendar menim, da bi o teh sanjah očetov morali vedeti več. Naša državnost se vendar ni začela šele leta 1991, ampak jo je potrebno iskati in prepoznavati v tem, da tukaj bivamo od zmeraj, da smo imeli državo Karantanijo, da so dežele Koroška, Kranjska in Štajerska imela nekakšno svojskost države, da smo z ustoličevanjem karantanskih knezov pokazali da vemo kaj je državnost (kar se lepo kaže v organiziranih romanjih v Kelmorajn, ki odslikujejo to državniško držo),3 da smo si v Avsto-Ogrski prizadevali za enakopravnost, da smo imeli deželne simbole, da smo v svoj jezik prevedli Sveto Pismo, … Mislim, da bi svoje popotovanje morali zapisati tako kot Judje v Sveto knjigo naroda, ki bi jo vedno znova prebirali. Zdi se, da zgodovinopisje, dokler ne postane teologija narodu ne more dati smeri.   NALOGA: Vprašanje za razmislek: Kaj bi nujno morali vedeti o svoji zgodovini?! __________________________________________________________________________________ Izvajalec: Ansambel bratov Avsenik, avtor besedila: Marjan Stare, avtor glasbe: Slavko Avsenik, Vilko Ovsenik. Ivan Cankar, Kurent, odlomek Glej 27. dan šmarnic: Romanje          https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/935