Soča: Smaragdna reka daje pomen krajem, ki ležijo ob njenem toku in jim pravimo Posočje. Primorska bi tako bolj upravičeno nosila ime Obsočje, kajti tudi morski vpliv prav po njej pride na Bovško in skoraj do njenega izvira. V antiki je bila Soča poznana pod različnimi imeni, a najpogosteje pod imenom Isontius. Po mnenju etimologa Marka Snoja naj bi bilo njeno prvotno slovansko ime Soťa in bi nastalo iz latinskega imen Sontius, to pa verjetno iz indoevropske besede heĭs = hitro se premikati, dreti. Druga možna razlaga je, da je ime nastalo iz predromanske besed aĭs = voda, reka.1 Soča izvira 990 metrov visoko, do prve manjše razširitve z zaselkom Na Logu, kjer se ji iz doline Zadnjice pridruži levi pritok Krajcarica (tudi Zadnjica), teče Soča po strmi strugi in v nekaj kilometrih premaga višinsko razliko skoraj 250 metrov. Za ta del reke do Loga je poznano tudi staro ime Šnita. 2 Poleg izvira in izliva so znamenita velika in mala korita, oziroma cel tok reke, ki je povsod, kjer ga gledamo občudovanja vreden. Vendar nam ti suhoparni podatki ne povedo vsega, pravzaprav nam o njeni smaragdni lepoti tudi ostali podatki, kot so sestavina tal in čistost vode ne povedo ničesar. Podobno kot pri Vršiču lahko zapišemo, da je njen duh tisti, ki ji daje osebnost, da vsak osupne ob pogledu nanjo. In kot se zdi, da duh Kanina nikoli ni sprejel žičnice kot nečesa, kar naj bi domovalo na njem, tako lahko rečemo, da Soči ne pritiče onesnaževanje, o katerem mislimo, »pa kaj«. Skoraj preveč prijazna je, glede na naše ravnanje. Živimo torej v krajih, kjer nam Triglav govori o presežnosti, kot poglavar treh svetov: nadzemnega, tuzemnega in podzemnega, od tod trojstvo, saj oblika gore nima treh vrhov in kjer Soča govori o minljivosti in večnosti, ker ne moremo dvakrat stopiti v isto vodo in če bi jo še tako želeli imeti, ta odteka in se steka v ocean večnosti. V naše kraje je položena naravna religija, kjer človekov duh lahko preprosto veruje, kot pravi apostol Pavel: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost.« Rim 1, 19-20 In od te naravne religije je le še skok do razodete, kar ob 200-letnici posvetitve cerkve v Soči tudi praznujemo. O tem kar pišem lepo spregovori v intervjuju Kajetan Gantar: »Mogoče z mojo izjavo kakšen teolog ne bo soglašal, toda prepričan sem, da so nekatera antična besedila veliko bliže evangelijem, ki so srž krščanstva, kot pa nekateri odlomki iz Stare zaveze. V antičnih besedilih je veliko krščanskih vrednot in v tem pojavu vidim resničnost Tertuljanovega izreka, da je "človeška duša po naravi krščanska" (anima humana naturaliter christiana). Zato se nisem začudil, ko sem v sienski katedrali zagledal sredi starozaveznih prerokov tudi antičnega pisca Virgila kot njim enakovredneg.« 3  NALOGA: Postoj na bregu Soče in jo opazuj ali pa se sezuj in zabredi vanjo. __________________________________________________________________________________ 1. Snoj, Marko (2009). Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Založba Modrijan. str. 386–387. 2. Wikipedija, prosta enciklopedija 2. Božo Rustja. dr. Kajetan Gantar. Moja vera je pripomogla k odločitvi za študij klasičnih jezikov. (Gost meseca), v: Ognjišče 4 (2001), 8-12.     Fotografija s svetovnega spleta      https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/934