Romanja: Zelo zanimivi poglavje verske prakse so romanja. Odkar je Cerkev spet obudila sveta leta, kot jih pozna Judovstvo, so romanja standardni del Jubilejnih ali Svetih let. 1 V zgodovini so bila »sveta« tri romanja in sicer v Sveto deželo v Rim in v Santiago de Compostela v Španiji.2 Seveda vsi tja niso mogli poromati zato je bilo za naše dežele pomembno romanje v Kelmorajn (Köln) k Svetim trem kraljem. Ne moremo tudi mimo še bližnjih romarskih poti, ki jih za naše kraje predstavljajo sveti kraji: Višarje, Sveta Gora, Stara Gora, Brezje, morda Porčinj. Če ozemeljsko stvari še bolj skrčimo ostane za Bovško romanje v Trento. Kot bi se koncentrični krogi vedno bolj ožali, tako od najoddaljenejših romarskih poti, ki so vedno bile cilj vernega človeka pridemo do najbližjih, ki pa se jih je udeleževal in se jih udeležuje, zato ker so blizu, ne samo večkrat ampak velikokrat v življenju. O prvi trditvi, da je bilo najpomembnejše romati v Sveto deželo govorijo znamenite križarske vojne, ki so bile odgovor na nemožnost ali slabo možnost romanja v Sveto deželo. To, da imajo vse Evropske države markirano por proti Santiago de Compostela in je bila naša med njimi zadnja govori o pomembnosti te poti, glede romanja v Rim ne bi zgubljali besed, saj je versko romanje po njem (Roma – romanje) dobilo ime. Ustavimo se ob treh romarskih poteh, v Trento, na Višarje in na  Staro Goro. Star zapis navaja da je vizitator prepovedal nočno romanje na Višarje; na Višarje se kot zaobljubljeno romanje po potresu 1903 roma iz Bovca. Iz pripovedi starih vemo da se je na Mali šmaren romalo v Trento; iz Soče se je v Trento romalo za sv. Ano. Kako je bilo z romanji na Staro goro ne vem. Odkar obstaja povečana Koprska škofija, čigar del smo se redno roma na Sveto goro, osrednje romarsko svetišče v Škofiji. Marijini svetišči ki sta tudi častitljivi sta svetišči Žalostne Matere Božje v Logu pri Vipavi in Strunjam. Častitljivo svetišče Srca Jezusovega pa je v naši neposredni bližini, v Drežnici pod Krnom s poslikavo slikarja Zorana Mušiča. Romanje na grob Svetih treh kraljev v Kölnu je bilo ena najbolj priljubljenih romarskih destinacij naših prednikov. Kako so hodili v Köln am Rhein? Poglejmo si zapis o romanju v Kelmorajn izpod peresa Niko Kuret: »V Kelmorajn so romali Slovenci navadno na pomlad. Tja in nazaj so hodili okoli dva meseca. Napravljeni so bili kakor vsi romarji tistih časov. Na klobuku ali na obleki so si pritrdili morsko školjko, čez ramo jim je visela čutarica (tikvica – 'svetega Jakoba flašca'), opirali so se na dolgo, na vrhu zakrivljeno palico. Okoli vratu so nosili rožni venec. Spokorniki so romali v raševinastih oblekah. V Andernachu so imeli spravljene križe in bandera, s katerimi so potem slovesno priromali v Köln. Pri tem so peli slovenske pesmi.« Biti dva meseca na poti ni kar tako. »Pri množicah romarjev in med večtedenskim bivanjem se je dogodilo marsikaj: nastopale so bolezni, mnogo romarjev je pomrlo in so jih pokopali v tuji zemlji, a tudi poroke niso bile redke. Obhajali so jih 'po slovenski kmečki šegi', kar je bil vsakokrat dogodek tudi za kölnske domačine. Romarji niso samo molili, ampak so se tudi poveselili. Poročila govore o 'spoštljivem raju po prastarem hvale vrednem običaju in čednostni navadi enako zgledu kralja Davida', ki so ga slovenski romarji zaplesali ob večerih pred spanjem.« Izdali so tudi posebno knjižico, iz katere so se romarji podučili, kako naj se držijo v tujih krajih. »Iz nje izvemo, da so romarji, prišedši v Köln, izvolili iz svoje srede dva reditelja, enega tolmača in dvanajst prisednikov. Splošno znano je, da do najnovejših časov skupine slovenskih romarjev niso potovale kakor čreda, ampak so imele svojega vodnika, starejšega, izkušenega moža, ki je po potrebi tudi pridigal ter skrbel za red v svoji skupini; imenovali so ga vojvoda ali vajvoda. Vojvoda je bil dobro poučen o tej ali oni božji poti, skrbel je za red ter bil posrednik med duhovniki in ljudstvom, v raznih sporih pa seveda tudi moder razsodnik …« 3 Poglejmo si navedke iz soških Oznanil za romanje v Trento: »Oznanila, 8. nedelja po Binkoštih, 21.07.1901; V petek sv. Ana, mater Device Marije; ob 6. uri procesija v Trento kakor druga leta in bo veljala tudi za sveto leto.« 4 Imamo tudi zanimiv zapis romanja v Rim: »Oznanila, 2. nedelja po Veliki noči, 10.04.1902; Dobil sem od Škofije dovoljenje da smem iti v Rim. V tem času nadomestoval me bo častiti gospod iz Trente. Nanj se obrnite, saj ima hitrega konja in pride prav rad.« 5   NALOGA: Jubiljeno leto 2015 že trka pred vrata, kako ga bomo obhajali v naši Župniji?! Zmoli za uspeh že zdaj! _________________________________________________________________________________ Wikipedija, prosta enciklopedija: »V katoliški Cerkvi pomeni sveto leto jubilejno leto odpuščanja grehov, leto sprave in spreobnjenja, leto pokore in ter zakramentalne spovedi. Prva znana podobna ustanova, ki se je ohranila vse do danes in se je verjetno po njej zgledoval tudi Bonifacij VIII., je bil Celestinov odpustek iz leta 1296. Bonifacij VIII. je razglasil tak odpustek prvič leta 1300 za vse tiste romarje, ki so prihajali v Rim. Po ljudskem izročilu naj bi bilo sveto vsako stoto leto, kar pa so papeži – zaradi kratkosti človeškega življenja – postopoma skrajševali. Od 1475 je postalo sveto ali jubilejno leto vsako 25. leto.« Romanje na grob apostola Jakoba je »el camino«; slovenska jakobova pot ima štiri krake (dolenjskega, gorenjskega, primorskega in štajerskega). Na koncu kamina te pričaka kraj Finisterra, ki označuje konec sveta, kar beseda pomeni; kar je zares bil do odkritja Amerike. O romanju v Santiago de Compostela imamo mnogo kvalitetnih potopisov, enega smo pred leti brali tudi kot šmarnično branje, napisal ga je duhovnik Marko Rijavec. Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Okrožnica s katero je papež Leon XIII. določil razširitev praznovanja Jubilejnega leta izven mesta Rim za leto 1901. Oznanila Soča, 1.1.1898 – 25.5.1902. Lojze Krakar, ROMANJE V KELMORAJN Preiti pot do kraja. Do zadnje rimske meglice. Do vrat in zida raja. Do zemljine sredice. Do tam, kjer so zvezd grobišča. Do najtemnejše globače. Prav noter v sredo morišča. Do same nebeške palače. Čez jerihonsko obzidje. Prek kanibalskih naselij. Do tam, kjer več čez ne prideš, Kjer sneg zadnjo gaz pobeli. Do prabesed razodetja. Do najčistejšega izvira. Do iskre praspočetja. Do tja, kjer se umira. Tja v zadnji šotor ciganski. Do dna pekla in še niže. Do kraljev treh, kalmorajnskih kot naši pradedje, za križem.https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/932