Sveti jeziki v Soški cerkvi: Nekoč, še ne tako daleč nazaj je veljalo, da so sveti samo določeni jeziki in da se le ti smejo uporabljati v cerkvi. Ti sveti jeziki so bili poleg hebrejščine in grščin v katerih je napisano Sveto Pismo še latinščina, ki je bil in je še vedno uradni jezik Rimsko-katoliške Cerkve. S Cirilom in Metodom je kot sveti jezik v bogoslužje vstopila tudi staro-cerkvena slovanščina, na katero pa se je v stoletjih, ki so sledila, pozabilo. Zanimivo je, da je naš veliki Slovenec Anton Mahnič, z vzdevkom Rimski katolik, ki ga vsaj nekateri poznajo po njegovem odnosu do pesnika Simona Gregorčiča, postal škof na otoku Krku (1896-1920) s tihim namenom predstojnikov, da bo zatrl glagolico. Vendar se to ni zgodilo, temveč je prišlo po temeljitem študiju, za katerega je sam dejal, da je bil težji kot študij, ki ga je pripeljal do doktorskega naziva,  do popolnega preobrata in škof Anton Mahnič je postal, na zadovoljstvo domačinov zagovornik glagolskega bogoslužje. V Krški škofiji je v postopku za beatifikacijo. Glagolica je bila še za časa škofa Paola Naldinija (1711 do 1728)1, ki je v Kopru ustanovil glagoljaško semenišče (1711-1828) v naši slovenski Istri zelo živa. Ta odmev zgodovine in hkrati prerokba za prihodnost, ko II. Vatikanski koncil odpre pot v bogoslužje narodnim jezikom, je ujet na steno soške cerkve, kjer je v knjigi, ki jo drži v rokah sv. Metod izpisan Očenaš v staro-cerkveni slovanščini. V prezbiteriju imamo v knjigi, ki jo drži v rokah duhovnik ob Jožefovi in Marijini zaroki hebrejski napis: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.« V Slovenščini imamo zapisane besede pri A.M. Slomšku: Sveta vera bodi vam luč … Latinščina je v cerkvi gotovo bila vsaj v karticah za sveta olja, oziroma bo dobila mesto v spominski tabli, ki jo bomo ob 200-letnici postavili v cerkev z originalnim tekstom zapisa, ki govori o posvetitvi. Grščina pa je posredno zapisana v osebah sv. Cirila in Metoda, ki sta bila Grka. V kapeli miru na soškem pokopališču je na steni zapis molitve za mir umetnika Josefa Vachala, na vojaškem pokopališču I. svetovne vojne pa spominska tabla v nemščini, v jeziku vladarjev, ki so vladali našim krajem več kor 400 let. Sklenemo lahko, da se v soški cerkvi, kapeli in na pokopališču srečamo z bogastvom jezikov, ki govorijo zgodbe stare 2000 let (hebrejšina; zaroka Jožefa in Marije), 1200 let (staro-cerkvena slovanščina; 869 je papež Hadrijan II. potrdil bogoslužje v slovanskem jeziku), 200 let (slovenščina; besede A. M. Slomška), 100 let (nemščina in češčina; 1. svetovna vojna). Latinščina bo ponovno vstopila v cerkev z napisno ploščo o posvetitvi cerkvi sv. Jožefa. Čeprav je bila ideja o treh svetih jezikih, ki človeka takoj spomnijo na Troedinega Boga, ki pa je kljub trojstvu en sam Bog, kot je bila ena in sama latinščina v Sveti Katoliški Cerkvi, pa je vendar mnoštvo, ki ga je podprl II. Vatikanski koncil tisto bogastvo o katerem govori Sveto Pismo: »Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga, vsa ljudstva,« Ps 117,1. Na Binkoštni praznik pa so apostoli oznanili evangelij v vseh jezikih poslušajoče množice. Apd 2,1-4. NALOGA: Študij jezikov ni nikoli zapravljen čas! Študiraj! __________________________________________________________________________________ Primorski Slovenski biografski leksikon: »Leta 1700 je v Benetkah objavil knjigo Corografia ecclesiastica o'sia descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria. Knjiga ima šest poglavij, v njih opisuje župnije (cerkve), cerkvene ustanove in versko stanje v škofiji. V šestem poglavju omenja istrske Slovane (Slovence), hvali njihovo vernost; »srečni so, ker v cerkvi rabijo svoj materni jezik«. https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/931