Potresi leta 1976, leta 1998 in leta 2004: Potres leta 1976, tako imenovani »beneški« potres je pustošil tudi na Bovškem. Zadnja dva potresa sta naredila več škode, toda tudi ta ni bil nedolžen. Velikonočni potres, se je zgodil 12.04.1998 ob 11.55, ravno v času velikonočnega kosila, najmočnejši popotresni sunek pa je bil tako kot potres leta 1976, 6. maja (ob 4.52 minut, z magnitudo 4,2). Potres leta 2004 se je zgodil 12. julija ob 15.04; V primerjavi s potresom leta 1998 se je v tokratnem sprostilo desetkrat manj energije, vendar so bili učinki zaradi lokalnih geoloških dejavnikov nesorazmerno močni in sov Čezsoči dosegli VI. do VII. stopnjo po evropski makroseizmični lestvici, ponekod pa tudi celo stopnjo višje. Ker sta zadnja dva potresa še dobro v naši zavesti se ozrimo v zgodovino, v leto 1976. Oglejmo si strnjen zapis iz Glasila Tolminskih župnij, ki za naše kraje prinaša naslednje poročilo: 1 »Župnija Srpenica (737 preb.) s cerkvijo sv. Florijana iz leta 1755 je z vasema Srpenica in Žaga hudo prizadeta. Notranjščina cerkve sv. Florijan v Srpenici je precej poškodovana na oboku prezbiterija in na slavoloku. Nekaj razpok je tudi na stenah. Najbolj nevarno pa je prizadeto zidovje nad linami zvonika in lesena konica zvonika, ki se je nagnila proti cestišču tako, da grozi uničenje treh zvonov. Velika škoda je tudi na lepi Plečnikovi strehi in kasetiranem stropu. Cerkev je po odloku štaba za civilno zaščito neuporabna. Prav tako je neuporabno župnišče zaradi mnogih nevarnih razpok. Župnik biva v lani zgrajeni nizki garaži, bogoslužje pa opravlja v utici ali v šotoru na župnijskem vrtu nedaleč od cerkve. Nekaj hiš se je na Srpenici že zrušilo, nekaj pa jih bo treba podreti. Nekaj podobnega je na Žagi. Druga najbolj prizadeta cerkev na Bovškem je v Logu pod Mangartom, to je župnijska cerkev sv. Štefana iz leta 1786 (216 duš). V njej so nastale razpoke na oboku, in poškodovale lepe Groharjeve slike, ter na stenah. Precej razmajan je tudi zvonik nad linami. Staro župnišče v Logu pod Mangartom, ki je služilo za duhovne vaje raznih skupin med počitnicami, je močno razmajano v samem zidovju, tako da ni nobenega upanja za popravilo. Cerkev in župnišče sta neuporabni. Bogoslužje se vrši v manj poškodovani zakristiji iste cerkve ali v bližini cerkve na prostem. Med bolj poškodovanimi cerkvami na Bovškem je cerkev sv. Antona puščavnika v Čezsoči. V njej počene stene in slavolok ter poškodbe na zvoniku dajejo pošasten vtis. Vas šteje 350 prebivalcev. Med bolj srečne cerkve na Bovškem lahko štejemo župnijsko cerkev sv. Urha v Bovcu iz leta 1720 (preb. 1350), ki je dobila le nekaj razpok. Prav tako so neznatno poškodovane podružne cerkve: najstarejša cerkev na Bovškem – Device Marije na Polju, sv. Nikolaja v Plužnah, sv. Janeza Krstnika v Kal-Koritnici. Posebno pa smo lahko Bogu hvaležni, da sta najmanj poškodb utrpeli lepi cerkvi v zgornji dolini Soče, to je cerkev sv. Jožefa v Soči iz leta 1823 (309 preb.) in cerkev Lavretanske Matere Božje v Trenti iz leta 1690. Cerkvici sta prava Kraljeva bisera in lepo vzdrževani.« V potresih leta 1998 in 2004 te sreče, o kateri smo zgoraj brali, ni imela nobena cerkev na Bovškem. V soški cerkvi je po velikonočne potresu leta 1998 padel en del oltarnega triptiha na tla. Kaplan Peteh Fon je dobil leseno podlago in ga začel zlagati kot zlagamo puzzle; potem so ga restavrirali in dali na svoje mesto. Za potres leta 2004 pravimo da je bil zakasneli dvojček potresa iz leta 1998. Čakanje na popravilo cerkve po zadnjem potresu je bilo dolgo. Na dan blagoslova je rekla ena od strežnic, prej smo bili približno desetletje pod odri: »Gospod kako velika in lepa je naša cerkev!« Preden sem ji uspel odgovoriti, da govori neumnosti sem se spomnil, da sploh še ni videla cerkve brez odrov. V Oznanilni knjigi Župnije Bovec izvemo, da se je 24.01.1976 naredila betonska plošča v zvoniku pod uro, ker je bil prejšnji pod dotrajan; dober mesec kasneje, 03.03. se je naredila v župnišču nad vežo betonska plošča (40m/2). O potresu pa je zapisano sledeče: »V četrtek ob 21-ih smo doživeli pri nas katastrofalen potres, k sreči ni bilo žrtev, le nekaj nezgod, dosti domov pokvarjenih, naša župnijska cerkev nepoškodovana, v Čezsoči precej poškodovana, manj na Plužnah, nič v Kalu. V Logu poškodovana cerkev, župnišče neuporabno kakor na Srpenici; na splošno Kobariška bolj nastradala kot mi. Pomislimo pa na Furlanijo, kjer je toliko mrtvih in ruševin. Bogu se priporočimo, se mu zahvalimo, sprejmimo ta križ kot pokoro, ker smo grešniki. Ob tem potresu premislimo: kako smo nemočni pred silami narave, četudi se delamo vsemogočne.«2 Sledil je popotresni dvojček, ki ga imamo zabeleženega v Oznanilni knjigi s sledečim zapisom: »Potres na Bovškem: 11. septembra 1976 ob 17.30 je bilo ponovno občutiti dva potresna sunka, ki sta preplašila ljudi, da je vse drlo na ulice. Dne 15. septembra ob 4-ih in nekaj minut zjutraj nas je zbudil sunek, ko sem bil še v postelji in zdel se mi je enako močan kot prvi sunek 6. maja letos, ko je bila opustošena Furlanija in so trpele vasi na Tolminskem, zlasti Kobariški kot. Ob 10.30 je bilo čutiti tudi velik sunek, jaz sem takrat bil na poti v Ljubljano. Ti sunki so precej poškodovali zgradbe zlasti v Kobariškem kotu. In ljudje večinoma, zlasti v Čezsoči, bivajo po garažah, bolj varnih kleteh in v prikolicah. Preplah in strah je velik. Dva dni sem maševal v župnišču, župnijska cerkev pa je skoraj nedotaknjena.« Leta 2002, ko sem prišel v Bovec so bile cerkve že popravljene in sem si rekel, Hvala Bogu, nevedoč, da čez dve leti ne bo več tako. Delil bi en spomin, ki je bolj prijetne narave. V enem od šibkih popotresnih sunkov, ki jih leta po zadnjem potresu še doživimo, sem bil v cerkvi Device Marije skupaj z restavratorjem Ljubišem Miličem in  tremi restavratorkami. Zgodilo se je kot bi stvar zrežiral Steven Spielberg, zaslišal se je udarec kot bi na streho priletela velika »kugla«, potem so se zaslišali strešniki kako potujejo kot prsti po tipkah klavirja, zatem se je zazibal lestenec in skozi špranje lesenega stropa se ob sončni svetlobi usul droben prah. Žene so zbežale iz cerkve in s restavratorjem sva ostala sama. Čez čas sva tudi sama odšla k prestrašenim ženam, ki so povpraševale: »Ali je to bil potres, je to bil potres, je to potres?!« In sem jim povedal, da so pravkar, prav zares, doživele potres. Nato so pogledale proti Ljubišu in so ga vprašale: »In zakaj ti nisi zbežal iz cerkve?!« Ljubiša jih je pogledal, pogledal je mene in potem odgovoril: »Pogledal sem župnika, on nič, tudi jaz nič in sem ostal z njim v cerkvi.« NALOGA: Obudi spomin na dogodke ob potresih oz. si o njih kaj preberi in se priporoči Bogu in Mariji za božje varstvo. __________________________________________________________________________________ Glasilo Tolminskih župnij, letnik III., št. 3, junij 1976 Oznanila knjiga Župnije Bovec 1975-1982.   fotografija s svetovnega spleta      https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/925