Pridiga in Lojze Premrl: In spet smo pri že omenjenem duhovniku Alojzu Premrlu,1 doma iz Župnije Šmihel pri Postojni. Iz družine izhajajo trije duhovniki: Janez, Alojz in Vid. Vsi sila zanimivi ljudje, Janez zelo tehnični tip, Lojze vsestranski, posebej še lingvist, Vid kamnosek, vse to poleg duhovniške službe. Lojze je prebarval bovški zvonik, ko še ni bilo usposobljenih ljudi za to delo kar z vrvno tehniko, tedaj je bil župnik v Soči. Vse svoje poti je naredil s kolesom in zato so ga nekateri tožili škofu Janezu Jenku, češ da preveč pohaja s kolesom in škof Janez mu je pisno naznanil, da »zdržema ne sme narediti več kot 10 kilometrov«, kar je pot iz Soče v Trento ali v Bovec. In g. Lojze je g. škofa Janeza upošteval, montiral si je števec kilometrov in po 10. kilometrih dal nogo dol (kratek postanek), nato pa se je odpeljal naprej; tako ni napravil več kot 10 kilometrov zdržema. Znamenita je tudi njegova pridiga. V nedeljo je pridigal: »K meni so prišle Jehove priče in mi potožile, da nič ne verujete. In kaj sem jim odvrnil?! Rekel sem jim: »Ni težava, da vam ne verujejo, tudi to ne, da meni ne verujejo, hudič je, ker nikomur ne verujejo.« Lojze Premrl (1968 -1981) 2 je bil predzadnji župnik, ki je bival v Soči in upravljal Trento. Leta 1980 je izdal je knjižico Cerkvi Trenta in Soča, freske Toneta Kralja. V dogovoru s slikarjem Tonetom Kraljem je naredil oz. dal narediti kopije Kraljevih križevih potov iz cerkev v Slivju in Ilirski Bistrici za cerkev v Soči in Trenti. Izdela je oba ambona (v Soči in Trenti), svečnik za sveče s križem (delo Toneta Kralja), svečnik za velikonočno svečo, stojalo za mašno knjigo, pokrov za krstni kamen ter lestenca v prezbiteriju (v Soči in Trenti). V njegovem času je bil v cerkvi v Soči narejen daritveni oltar. Kritična pridiga g. Lojzeta je kot odmev prejšnjih časov. Poglejmo si zapis v Oznanilni knjigi 1898-1902 za 6. postno nedeljo, 31.03.1901: »Cerkvene molitve naslednje tri dni se začnejo ½ 4 popoldne. Veliki četrtek, petek in soboto ob 9. uri zjutraj. Velika sobota popoldne, ob 6. uri  molitve, potem vstajenje s procesijo. Danes teden Velika noč; sveta maša ob 10. uri. V sredo popoldne in v četrtek zjutraj bova z gospodom iz Trente spovedovala. Kdor še ni bil, more opraviti velikonočno spoved in s  čistim srcem obhajati vesele praznike. Oznanilu sledi zgražajoč zapis, notica zapisana s svinčnikom: »Veliki petek popoldan je bil v navadi po pridigi križev pot. Nikjer po svetu ne prodajajo in kupujejo, tudi v krčme ne hodijo; tukaj videl celo pijane na Veliko noč; kupovali; v krčmah bili.« Pri tem poglavju sem z viri zelo na tenko. Pridiga je odpridigana, ni pa zabeležena, čeprav bi bile prav pridige ob prelomnih dogodkih zelo zanimiv vir vpogleda v takratno življenje in doživljanje. Včasih so otroke, ki so prišli od maše starši vprašali, kaj so gospod pridigali v cerkvi, da bi se prepričali, da so otroci v cerkvi poslušali. Iznajdljivi otroci so po poti domov uskladili besede pridige, da bi doma vsi govorili enako. Najstarejša pridiga je zabeležena v Svetem Pismu in sicer Petrova pridiga na Binkoštni dan (Apd 2,14-40), rojstni dan Cerkve. Pridiga apostola Pavla v Atenah (Apd 17,15 -18,1) pa ni bila tako uspešna kot Petrova, ko se je Cerkvi pridružilo približno tri tisoč ljudi, vendar tudi na Pavlovo pridigo se je pridružilo Cerkvi nekaj mož, ki so sprejeli vero, med njimi tudi Dionizij Areopagit in žena Damara, in še drugi z njima. To poglavje sem vpletel, ker je beseda tako kot glasba neulovljiva, vendar najbolj potrebna. In vera je, kot pravi apostol Pavel, iz oznanjevanja: »In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh! Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.« Rim 10, 13-18 Ob dogodivščini z Jehovovimi pridigami, ki sem jo omenil v povezavi z g. župnikom Lojzetom je zanimiva in malo šaljiva anekdota profesorja Antona Sterleta, ki je v postopku za beatifikacijo. Tudi k njemu, profesorju dogmatične teologije so prišli predstavniki Jehovih prič in z njim debatirali. Ko je profesor opazil, da se bliža čas predavanj jih je vprašal: »In koliko vas je?« Odgovorili so mu, da več kot 8 milijonov. Profesor je nadaljeval: »In ker bo po vašem govorjenju samo 144 000 zveličanih, še za vse vas v nebesih ne bo prostora, tako bi se opravičil in vam dal priložnost da pridete tja.«   NALOGA: Morda pa ti je ostal kakšen spomin na katero od pridig, ki te je močno nagovorila, pobrskaj po spominu! _____________________________________________________________________________________________________________________________________ Alojz Premrl, rojen 05.06.1939 v Šmihelu pod Nanosom, posvečen v Postojni, 29.06.1965, umrl v Domu Talita kum v Postojni, 23.12.2013, pokopan v Šmihelu pod Nanosom. Po seznamu duhovnikov soške župnije je bil 31 duhovnim (kaplan, vikar, kurat, župnik) v Soči, za njim je bil kot zadnji Venceslav Filipič (1981-1988). https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/924