Josef Vachal: Pokopališka kapela in mrliška vežica s slikami Jozefa Vachala pričuje, da je v vojni prostora tudi za umetnost 1 in vero, za slednjo še posebej. Kajti dobro je zapisal Ivo Andrič v Mostu na Drini: »Vojna si ni začela zaradi ozemlja ali nadvlade, temveč, da se pokaže kaj je v človeku, dobro ali zlo.« 2 Češki umetnik je ustvarjal v cerkvi v Soči med I. svetovno vojno, potem ko je bil ranjen in je bil v Soči na okrevanju. Nekatera njegova dela so se ohranila, nekatera pa je nadomestila poslikava slikarja Toneta Kralja, spet med vojno, drugo zapored. V Bovcu v župnišču hranimo njegovo delo s korne ograje, ki prikazuje Bovec 3 in Sočo med 1. svetovno vojno. Stropno poslikavo štirih evangelistov, ki morda ni njegovo delo ampak delo njegovega pomočnika, je zamenjala slika nadangela Mihaela v barvah slovanske trobojnice. V cerkvi so njegovo delo še majhne slike na okenskih razdelkih. Z opremo kapele in mrliške vežice se nekaj njegovega opusa vrača spet tja, kje je nastal: dve strani iz njegovega molitvenika in slika, ki je dobila mesto v vitraju. Vera, ki jo je umetnik v Soči med I. vojno prejel, se s tema dvema stranema molitvenika vrača tja, kjer mu je bila darovana. 4 Andreja Rakovec takole opiše Vachalovo stvaritev v soški cerkvi: »Izkušenj s takšnimi poslikavami ni imel, zato je razumljiva njegova zaskrbljenost, ko je ob ogledu cerkve ugotovil, da je na zunaj sicer majhna, znotraj pa prazna in pobeljena ter »skoraj ogromna in visoka«. Z delom je začel julija 1917 in v naslednjih tednih za poslikavo porabil več kilogramov barve, ki so mu jo poslali iz Beljaka. Ko je te zmanjkalo, je pigment mešal s klejem in z mlekom, ki so mu ga domačini vsako jutro prinašali v kanglicah – v cerkvi je namreč vsak dan potekala jutranja sv. maša. Kako je poslikava izgledala, žal ni znano, saj je pozneje odstopila prostor Kraljevi, podrobneje pa tudi ni bila dokumentirana. Omenjata se le keruba na slavoločni steni, medtem ko je avtorstvo štirih evangelistov na stropu, odkritih med obnovo leta 2012, odprto, saj bi bili lahko delo Váchala ali češkega cerkvenega slikarja Martina Buřila, ki je po Váchalovih besedah sodeloval pri poslikavanju cerkve. Po zapisu iz slikarjevega dnevnika je šlo za barvito poslikavo, na kateri sta rumena in oranžna plesali kot na Cezannovih slikah, odtenki zelene pa so se mešali s kobaltno in ultramarin modro. Barvitost poslikave potrjuje tudi odkritje čeških strokovnjakov leta 1998, ko so s pomočjo sondiranja odkrili dekorativno naslikane križe v živo rdeči barvi. Odprto je tudi vprašanje, ali je poslikava v Soči imela kaj skupnega s poslikavo v Portmoneumu, hiši zbiratelja in bibliofila Josefa Portmana v Litomyšlu, danes Váchalovem muzeju, ki je bila po soški cerkvi prva večja Váchalova stenska poslikava, izvedena med letoma 1920 in 1924. Notranjščino zapolnjujejo številni detajli, barve »plešejo« v divji barvitosti, med motivi so tudi svetopisemski, prepojeni z ezoteričnimi vizijami, npr. Marija z Otrokom, Adam in Eva. V enem od prostorov je naslikana krajina, za katero se je izkazalo, da jo je navdihnila dolina reke Soče z Bovcem in Julijskimi Alpami, kot jo je umetnik opazoval z Javorščka.« 5 Gradnja kapele in poslovilne vežice ima dolgo zgodovino. Od pogovarjanja ob obnovi soške cerkve sv. Jožefa, do tega da bi dobili kakšen prostor za predstavitev umetnika. Potem smo razmišljali, da je soška cerkev z vojaškim pokopališčem in umetnikom Josefom Vachalom primeren kraj za povezovanje s Češko državo in ljudmi. Potem so v zgodbo vstopali razni ljudje, povezoval pa jih je pokojni Božidar Kavčič. Na občinski internetni strani je zabeležen začetek del, kjer članek Začetek gradnje nosi datum 15. junij 2020 in zapis da je investitor Občina Bovec in rok izgradnje september 2020. Omenimo še oba arhitekta češkega Mihaela Ibla in slovenskega Miha Dobrina, ki je projekt izdela julija 2019. Za konec še molitev, ki jo bomo lahko vedno molili, ko bomo stopili v ta poslovilni objekt in kapelo, ki bi jo zaradi njene opreme in namembnosti lahko poimenovali Kapela miru. Molitev je zapisana v češčini, spodaj si preberimo njen prevod v slovenščino:   Ob uri moje smrti pokliči me! In k Tebi priti pusti me, da bom s Tvojimi svetniki hvalil Te, na vekov veke. Amen. (na tem mestu je v tekstu molitvenika in na steni kapele Vachalov avtoportret) Molitev za mir. Potrti zaradi vojnih grozot, ki ogrožajo obstoj narodov, se zatekamo, o Jezus, k ljubečemu srcu, kot k našemu najvarnejšemu zatočišču. K Tebi, o Bog usmiljenja, goreče kličemo: odvrni od nas to strašno nesrečo! Tebe, o kralj miru, moledujoč prosimo: čimprej nam daj mir, po katerem hrepenimo! Iz Tvojega božjega srca se je po celem svetu razplamtela sveta ljubezen, da bi pregnala vsa nesoglasja in da bi med ljudmi zavladala ljubezen. Dokler si še bil na zemlji, je Tvoje srce sočutno utripalo za vsako človeško bedo. Naj se nas Tvoje srce usmili tudi v tej uri, ki nas obdaja z usodnim sovraštvom in strašnim prelivanjem krvi. Usmili se tolikih mater, ki se bojijo za usodo svojih sinov, usmili se tolikih zapuščenih žena in otrok – poglej na uničene in trpeče družine, na jok milijonov, na grozo, strah in trpljenje ubogih malih vojakov – usmili se nesrečne Evrope, ki jo je zadel tako hud udarec! Jezus, usmili se nas! – Navdihni vladarje in narode z mislijo na mir, odstrani glave nadutih vojnih huskačev, pomagaj ljudem, o dobri - dobrotljivi Gospod. Naj se končajo spori, ki ločujejo narode, naj ljudje spet živijo v miru; spomni se, da si jih napravil za brate za ceno svoje krvi. Nekoč si milostno uslišal apostola Petra, ko je klical na pomoč: Gospod reši nas, umiramo!, in si umiril razburkane valove. Tako tudi danes usliši naše vnete prošnje in podari razburkanemu svetu spokojnost in mir. K Tebi kličemo v tej grozni uri: »Gospod, ostani z nami, kajti proti večeru gre« – Usliši nas in pomagaj nam, dobri Jezus Kristus! In Ti, blagoslovljena Devica Marija, kot si nam pomagala v časih največje stiske, pomagaj nam tudi zdaj. Obvaruj nas in nas reši! Amen. (na tem mestu je v tekstu molitvenika in na steni kapele slika smrti in srca Jezusovega) Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoč prosil in se tvoji priprošnji priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati; k tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim; nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Vitraž: V imenu Boga Očeta + in Sina + in Svetega Duha + Amen __________________________________________________________________________________ NALOGA: Obišči kapelo miru na Soškem pokopališču. __________________________________________________________________________________ V svojem članku poudari, da ni nujno, da muze med vojno molčijo, ko navaja primer poslikave cerkve v Soči: Andreja Rakovec Inter arma musae silent (med vojno muze molčijo), spletna revija , Alternator, 16.03.2023, št. 11/2023 Citat je zapisan po spominu, ohranjen po smislu zapisanega. Ministrstvo za kulturo, Varstvo spomenikov,  38 – poročilo, Ljubljan 2001: »Od 3. do 13. avgusta 1998 so češki mojstri iz "Vyšši odborna škola restavrovani a konzervacnich technik z Litomyšle", na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica restavrirali sliko Josefa Vachala "Bovec" iz 1917 leta. Oljno sliko na lesu je leta 1983 že restavriral Vlado Hmeljak. Sliko, sestavljeno iz šestih desk, so razstavili, zalepili in povezali z mozniki. Lice so očistili, poškodbe zalili z voskom in retuširali z oljnimi barvami; hrbno stran pa zaščitili z lakom /Damar/. Opravili so tudi sonde na stenah ž. c. v Soči. Obljubljenega poročila o delu na sliki in o sondiranju v ž. c. nam delavnica iz Iitomyšla do danes še ni poslala. Miran Cencič« Po besedah arhitekta Mihaela Ibla. Andreja Rakovec, spletna revija , Alternator, 16.03.2023, št. 11/2023   Idejna zasnova, 05.01.2018   Idejna zasnova, 05.01.2018  https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/921