Vršič: V začetku leta 1915 je Kranjska gora postala pomembna strateška točka zaradi Soške fronte, ki se je pojavila med Avstro-Ogrsko in Italijo na reki Soči. Zaradi tega je vojska Avstro-Ogrske ukazala nujno izgradnjo ceste prek prelaza Vršič 1, ki bi povezala dolini rek Soče in Save. Cesta je bila nujna za hitrejši prehod avstrijskih enot in vojaške opreme prek prelaza. Za izgradnjo ceste so uporabili ruske vojne ujetnike. Gradnja se je pričela maja 1915 in pri sami gradnji je sodelovalo okoli 10.000 ruskih in drugih vojaških ujetnikov. Domneva se, da je med samo gradnjo ceste umrlo od 170 do 300 Rusov in od 10 do 80 avstro-ogrskih vojakov, ki so stražili ujetnike. Samo plaz 8. marca 1916 je zahteval 110 žrtev med Rusi in 7 avstro-ogrskih stražarjev. Ruski ujetniki so že pred nesrečami s plazovi postavili kapelico. Ruska kapelica je spominski objekt za žrtve, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič. Kapelica sv. Vladimirja je urejena v pravoslavnem slogu, ki izraža vero vojakov, ki so preminili vzdolž ceste. Leseno kapelo so zgradili na začetku leta 1916, gradnjo so verjetno zastavili že leta 1915. Od njej je tudi spominski grob enega izmed vojakov. Spomenik na grobu je v obliki piramide z napisom v ruščini: »Sinovom Rusije«. Ruska kapelica je vpisana v Register kulturne dediščine Slovenije in je razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. 2 Umetniško je dogodke opisal Nikolaj Mašukov v Pravljicah izpod Vršiča, katero je opremil tudi s svojimi risbami 3. Medtem ko vpogled v nastajanje ceste najbolje opiše očividec in delavec na tej cesti Fran Uran v članku objavljenem v Planinske vestniku pod naslovom, Kako se je delala cesta na Vršič 4. Prisluhnimo okrajšanim pripovedim umetnika, obenem pa se spomnimo poimenovanj, ki izginjajo: »Takrat so Trentarji hodili nakupovat v Beljak. Tudi svojo drobnico so gnali na semenj v Beljak. Običajno so tja hodili tudi k zdravniku. Tako je celo pot napravil peš in sicer najprej čez Vršič in potem še čez Podkorensko sedlo. Če je šel Trentar v Kranjsko goro, je rekel, da gre čez Kranjski vrh v Kranj = Kranjska gora. Nobeden pa ni rekel, da gre čez Vršič. Kranjskogorci pa so rekli, da gredo do »Jezerca«, ker je bilo takrat prav na prelazu malo jezerce, ki ni nikdar usahnilo. Naša cesta se je umaknila, vojaška cesta pa ga je potem razdrla. Vossovi koči so rekli tako Trentarji kot Kranjskogorci Koča na Močilu. Uradno se je takrat imenoval Vršič Prelaz Mojstrovka. Tudi vojaška komanda je med vojno imenovala Vršič ''Mojstrovka-Pass''«. 5 Naslovi umetnikov zgodb so sledeči: Orkester pod snegom, O vršiškem krokarju in planinskem orlu, Vrbova piščal, Duhovi slovenskih gora, Srebrna postrv, Zaklad, Sledovi, Babilonski stolp. Orkester pod snegom: Zgodilo se je skoraj pred sto leti. Kar naenkrat, iz ljubega miru, so ljudje znoreli. Nastala je Vojna – velika in okrutna. Celo v čudovite Alpe, v tiste Alpe, kamor je Bog rad prišel počit se je naselila črnina. Bog si je zatisnil ušesa pred grozotami, ki so se tudi tam dogajale, kajti kot zveni vsaka duša drugače, kot svoj inštrument, ki pa ga je le mogoče preslišati, otožne balalajke ni in ni mogoče. Vendar je balalajka utihnila, kar naenkrat je v dolini nastala tišina. Samo še včasih lahko čuteče Božje uho ujame žalostne zvoke, ki se kot spomin ohranjajo v skalah, v listju, v vrhovih jelk in tisti vijugasti, kamniti cesti, ki so jo gradili. O vršiškem krokarju in planinskem orlu: Planinski orel je kraljeval v svojem kraljestvu, saj je vedel kaj je oblast in moč, vršiški krokar pa se zanj ni menil, vedoč da sta čas in ljubezen močnejša od njega; ko sta se v borbi na življenje in smrt spopadla sta se zvalila v dolino skupaj s snegom in ujetniki in vojaki. Izpod plazu pa se dvignil le vršiški krokar, varuh ljubezni in časa. Vrbova piščal: Ruski ujetnik, deček Ivan je čarobno igral na vrbovo piščal in domača otročad ga je z veseljem oponašala, to je bilo veselje, ko se je zazdelo da vojne ni in da je Ivan najsrečnejši človek na svetu. Vendar ga tistega dne prijatelj Jože ni razumel, kaj mu je hotel reči, ko je voz z ujetniki že odhajal; potem ga ni slišal nikoli več. Šele čez leta ga je spet zaslišal v tišini gora pod Vršičem, ko muževne vrbe vabijo, da bi si deca naredila glasbila; in potem ga je zaslišal, ko je na vrbovo piščal igral njegov sin Ivanček. Duhovi slovenskih gora: Kako veličastne in lepe so gore; vsaka ima svoje ime in svojo dušo. Vsaka ima svojo zgodbo in svojo legendo. In vsaka ima tudi svojega duha. In tako so se duhovi Špika, Jalovca, Razorja, Prisojnika, Stenarja, Triglava, Stola in Storžiča sešli z Vršičem, da bi mu pomagali pri njegovi nesreči, ki je motila njegov mir. Predlogov za rešitev je bilo veliko a z nobenim se vsi niso strinjali, potem pa se je tudi med nje zalezla žalost, podobna tisti med trpini, ki so delali cesto čez Vršič in ne da bi se zavedali so jim začele teči solze, ki so padale na zemljo; iz njih so nastajale snežne kepe in končno plaz, ki se je splazil in pokopal pod seboj vse na kar je naletel. Presenečeni duhovi so lahko samo nemo opazovali kaj naredi žalost, zato tudi ti beži pred njo. Srebrna postrv tudi pripoveduje zgodbo o plazu in o nenavadnih dogodkih, ki so se dogajali pred in po njem. Razlaga dejstvo, da včasih ribič ne more potegniti ribe iz vode. Zaklad: Pri ruski kapelici se je pisatelj počutil eno s stvarstvom in zaznal prekrasne oblike nevidne arhitekture in sredi nje oltar – ruska kapelica – oltar vere in ljubezni. In potem je zaslišal otroški jok in se spomnil vraže starih Slovanov. Če je v gradu skrit zaklad, se na določeno noč pojavi glas jokajočega otroka. Da bi zaklad našel, moraš najprej ugotoviti, kje se glas najbolje sliši, nato trikrat ploskniti in zlata svetloba ti pokaže, kje je zaklad. In je poizkusil ter doživel čarobnost svetlobe in tišine. Ko je naslednji dan iskal odgovor na vprašanje in kje je zaklad, ga je dobil v ljudeh, ki čuvajo ta Spomin, kot opozorilo, da se takšne tragedije ne bi ponovile. Sledovi: V zgodbi sledovi nas pisatelj popelje v skrivnost, ki je ne razkrije, morda jo pravilno razloži župnik Marko, ki nastopa že v prejšnjih zgodbah. Ali sledovi, ki se nehajo pred rusko kapelico res pomenijo odhod Jezusa s tega sveta, kjer sta izginila morala in plemenitost, kjer sta izhlapela duh in duša in kje so opustele cerkve in kjer so zmagali trgovci in menjalci, laž in hudobija?! Tudi v tej zgodbi se sprašuje o tistem usodnem trenutku z vprašanjem: o čem so razmišljali ruski ujetniki v svojih mrzlih, obrabljenih oblekah in svojih začasnih bivakih, ali so razmišljali o tišini, minevajočem času in vesolju na dosegu roke?! Babilonski stolp: In kod zadnja zgodba, zgodba o babilonskem stolpu človeštva, ki jo pisatelj v viziji zagleda med obema zvonikoma ruske kapelice, stolp napuha, ki je povzročil toliko gorja tudi na tej vršiški cesti in vendar nad njim grlica z razprtimi krili, kot jo vidimo na freskah po cerkvah, podoba nebeškega: »Če res obstaja raj je poln teh božansko gracioznih ptičic. To je rajska ptica! Njeno gibanje je elegantno, še bolje pa bi ga opisal z besedo ''poetično''! Njena hoja je hoja mlade princese. Lahna je, skoraj kot da bi hodila po zraku, in hkrati polna notranje dostojanstvenosti. Zasuk ljubke glavice – to je Gracija sama! Kaj šele ogrlica na njenem vratu! To je tanka črna lisa, ki poudarja popolno glavo na trupu, umerjeno po Fibonaccijevem številu – ena sam harmonija!« __________________________________________________________________________________________________________________________________ NALOGA: Povzpni se na Vršič, Kranjski vrh, na Jezerca. __________________________________________________________________________________________________________________________________ Vršič (1611 m) je najvišji slovenski cestni preval, tudi najvišji v Vzhodnih Julijskih Alpah. Wikipedija, prosta enciklopedija Nikolaj Mašukov, Pravljice izpod Vršiča, Občina Kranjska gora 2016. Franc Uran, Kako se je delal cesta na Vršič, Planinski vestnik, XIII/1957, s.151-163 Franc Uran, Kako se je delal cesta na Vršič, Planinski vestnik, XIII/1957, s.151-163  https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/920