Prva svetovna vojna, soška fronta »Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla, kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo.« 1 Prerokba pesnika Simona Gregorčiča se je uresničila. Soška fronta je prinesla silno trpljenje begunstva,  vojne morije in splošnega gorja. V izgnanstvo so morali skoraj vsi prebivalci bovškega, prvi že v 24 urah, ostali pozneje. Velika vojna je na Bovško vstopila na binkoštni ponedeljek, 24. maja 1915, ko je bovški dekan Ivan Vidmar pri maši oznanil: »Vojna bo! Bovec mora biti v 24 urah izpraznjen«. Prebivalcem je bila obljubljena le nekajdnevna izselitev, vendar je bila resnica drugačna, »od konca maja do konca septembra 1915 je svoje domove zapustilo prebivalstvo celotne bovške kotline, doline Lepene in Bavšice ter polovica vasi Soča in Log.« 2 Potem so se tukaj bile ofenzive, ki jih je bilo 12. Življenje pa je potekalo naprej, tudi med vojno. »Tuja« življenja so napolnila dolino in »domača« so po večini morala oditi. Na ta čas groze spominjajo spomeniki obem armadam, oziroma grobovi vojakov z obeh strani. Vojaška pokopališča v Trenti in Soči ter Logu pod Mangartom in Bovcu ohranjajo spomin na tiste dni. Davek prve svetovne vojne je bil ogromen: umrlo je 8 do 10 milijonov vojakov, ranjenih jih je bilo okrog 21 milijonov in umrlo je okrog 7 milijonov civilistov.3 Tragičnost vojne je bila kot slika prvih strani Svetega Pisma, ko je brat umoril brata, tako je tudi v tej vojni kristjan pobijal kristjana (brata v veri) zaradi nekih »višjih« ciljev. In vendar za vse obstaja razlog; zgodovinskih, družbenih, psiholoških in še mnogo drugih je veliko, vendar je zadnji in najbolj usoden razlog človekov greh, kot je bilo to pri Kajnu. Osebni greh lahko preraste v strukturni greh, kar bi najlažje opisali z mnoštvom istih grehov in od nesimpatičnosti pridemo do antipatije, potem do sovraštva in mržnje in morije. Ob 90. obletnici zaključka I. svetovne vojne ter ob 100. obletnici njenega začetka in konca so se na bovškem odvili pomembni dogodki spominjanja in refleksije. Poleg mnogih knjig in člankov, ki opisujejo ta čas in nam dajejo osnovne podatke in znanja, da lahko o tem času razmišljamo smo obe obletnici obeležili na način, ki je vreden da ostane v našem spominu. Ob obeh obletnicah je duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec vsebino vojne tragedije prelil v glasbo: prvič z Requiem v župnijski cerkvi sv. Urha  v Bovcu, 24.05.2008 (popoldan je bil poklon žrtvam 1. svetovne vojne na vojaškem pokopališču v Soči z udeležbo predsednika države dr. Danila Türka) ter v Drežnici, 25.05, pozneje še na Dunaju in v Redipulju (Redipuglia); drugič s simfonično pesnitvijo Barve zelenega smaragda, ki je bila izvedena na Sveti Gori (17.09.2016) in v Cankarjevem domu (24.03.2019). Ob 100-letnici začetka I. svetovne vojne (začetek soškega bojišča) je bila spominska slovesnost v Kulturnem domu, 25.05.2015, kjer se je z zgibanko predstavila namera postaviti spomenik vsem »našim« žrtvam vojne, ob 100-letnici zaključka vojne pa je bilo obeležje postavljeno 4 in izšel je Zbornik Kje sem doma?. Seveda so pomembni tudi drugi spominski dogodki, ki so osvetlili prav določene trenutke te velike vojne, vendar bi izpostavil Spominsko obeležje pod in v obzidju župnijske cerkve sv. Urha. Spominsko obeležje je nastajalo dolgo, dolgo časa. Vendar je pomembno, da smo do njega prišli. Ob njem lahko doživljamo veliko vojno kot trpljenje naših ljudi in ne kot spopad velesil, ob njem razmišljamo o naši zgodovini in ne o svetovni zgodovini, ob njem razmišljamo o svojem grehu in ne o grehu drugih.  Napis na spominski tabli opisuje komu je spomenik posvečen: »Vam, ki ste svoj dom zapustili in se v ruševine vrnili. Vam, ki ste v begunstvu trpeli in po domu hrepeneli. Vam, ki ste na frontah in v tujini življenje pustili, da bi svoj rod in dom ohranili. Vam, ki ste šli in se niste vrnili.« 5 Župnija je marca leta 2017 postavila križev pot na poti od župnijske cerkve sv. Urha do cerkve svetega Lenarta, ki poteka po poti med obema nekdanjima frontnima linijama in govori o trpljenju in hkrati prošnji za mir, ki se doseže na sredini kamor prideta ena in druga stran. Božični dogodek leta 2015 je bil prepleten z otroškimi uspavankami narodov, ki so bili na soški fronti, mame so jih pele svojim otročičem, kot Marija Jezusu in leta 2018 nas ob božičnem dogodku nagovorilo besedilo sprave, ki je potrebna na koncu vsake morije in vsakega sovraštva in vsakega gorja (s skodelico kave Ivana Cankarja in Gruberjevo Sveto nočjo). _____________________________________________________________________________________________________________________________ NALOGA: Obišči katerega od spomenikov I. svetovne vojne! ______________________________________________________________________________________________________________________________ Soči je pesnitev primorskega pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča (1844-1906), posvečena reki Soči. Napisal jo je leta 1879, ko je bila objavljena v Stritarjevem Zvonu. Pesem je enokitična ali brezkitična. Zbornik Kje je moj dom?, Bovec maj 2018: Jernej Komac, Soočenje z veliko vojno na Bovškem. Wikipedija, prosta enciklopedija Oznanilna knjiga Župnije Bovec: »V soboto, 19.05.2018 se bomo pri večerni maši spomnili vseh pokojnih prebivalcev bovškega in vseh trpečih in pregnanih, ki jih je prva svetovna vojna pahnila v strašno trpljenje in smrt. Po maši bo otvoritev in blagoslov obeležja, ki sta ga postavila Občina Bovec in Župnija Bovec, pripravljen pa je tudi že Zbornik Kje sem doma?, ki predstavlja drugi del obeležja, spomin na te dogodke zapisane na papirju (medtem ko so spominske črke spomenika vklesane v kamen). Večerna maša, ki bo ob 18.30, ne bo sobotna nedeljska maša, pač pa maša zadušnica.« Več o samem spomeniku: Zbornik Kje je moj dom?, Fondacija poti miru v Posočju, Bovec maj 2018.   Arhiv Župnije Bovec: Spominsko obeležje I. svetovne vojne Arhiv Župnije Bovec: Spominsko obeležje 1. svetovne vojne   Arhiv Župnije Bovec: Spominsko obeležje 1. svetovne vojnehttps://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/919