Sveti misijon 1873 V časopisu Glas, tedniku, ki so ga izdajali v Gorici lahko preberemo zanimiv članek o misijonu v Soči in Trenti leta 1873. Pisec članka najprej spregovori o revščini teh krajev, omenja tudi cesarsko kraljevo komisijo, ki si je leto prej ogledala te kraje in bo njena skrb da v prihodnosti za te ljudi najde kakšno pomoč. Ko pa se naveže na sv. misijon spregovori tudi, danes bi rekli »strukturnem grehu«, kateri zanj predstavlja preveliko izsekavanje gozdov v preteklosti, tako da je zdaj po njegovih besedah dežela »skalnata goličava«.1 V nadaljevanju članka izvemo, da sta se domača duhovnika lansko leto (1872), ko je nadškof po Bovški dekaniji delil zakrament sv. birme obrnila naj s prošnjo za sv. misijon, pozneje pa sta ga prosila še za gmotno pomoč za stroške misijona, katero jim je nadškof tudi preskrbel. Misijon je tako dobil zeleno luč in v Sočo in Trento sta prišla misijonarja jezuita oče Doljak, superijor v Repnjah, ''kteri so nam bili že po misijonu v Bovcu leta 1870 v blagem spominu'' in oče Mihael Tomazetič iz Gorice. Sveti misijon se začel 16. maja zvečer in se zaključil 24. maja z blagoslovom misijonskih križev za Sočo in Trento. Za konec pa prisluhnimo še vtisom misijonarjev: »Sam oče Dolijak so zbranim duhovnom in ljudstvu v cerkvi povedali, da so »se« Soškim misijonom posebno zadovoljni, da takega misijona še »nijso« doživeli. Ljudstvo, »ktero« je z naj večjo marljivostjo misijon obiskovalo, »ktero« je tako siromašno, ki ima po 2, 3, iz Trente čez 4 ure do Soške cerkve, se je častitima očetoma tako prikupilo, da sta šla po dokončanem misijonu še tisti dan tudi v Trento pogledat, in »vernila« sta se še bolj zadovoljna nad pridnim obiskovanjem sv. misijona, ker sta bila sedaj z lastnimi očmi prepričana, po kakih težavnih in daljnih potih 2 je hodilo ljudstvo k misijonu. Ali je pa mogoče, da bi se ne veselila, ker sta vidila, da so doječe matere z malimi otročiči v zibelkah k misijonu zahajale, da se jim »nij« pristudilo po 2, 3 ure »se« zibelko na glavi ali z »nježnim« detetom v naročji hiteti k misijonskim pridigam?« 3 Na misijone nas spominjajo misijonski križi so po vseh naših župnijskih cerkvah. Zanimiv je misijonski križ v Trenti, ker so na njem izpisane letnice svetih misijonov. Izpisana je letnica misijona o katerem pišem 1873, potem pa še letnice 1930, 1971 in 1981. Na njem seveda ne manjka misijonsko geslo: Reši svojo dušo! Ljudski misijoni so stari, kot je stara Cerkev. Neutrudni apostoli so ponesli vero do skrajnih mej tedaj poznanega sveta. Njihovi nasledniki so njihovo delo nadaljevali. Po propadu rimskega cesarstva so vlogo oznanjevalcev prevzeli benediktinci, Evropa je s kraljem Štefanom (997-1038), ki je Madžare pripeljal v krščansko vero postala krščanska. Frančišek Asiški in Dominik predstavljata redovna ustanovitelja, ki sta zapustila samostanke zidove in odšla med ljudi, da bi jim z besedo in zgledom uboštva govorila o Bogu. Manjši bratje, kot so se po Frančišku imenovali njegovi bratje redovniki, oziroma red pridigarjev sv. Dominika predstavljajo naslednji velik misijonski zagon Cerkve v že krščanski Evropi. Vincencij Ferreri je eden največjih spokornih pridigarjev 15. stoletja, ki je preromal Španijo, Švico, Francijo in Lombardijo in s pridiganjem in učenjem ter sveto mašo, molitvijo in spokornostjo spreobračal ali ponovno vračal ljudi h krščanski veri v času razkola treh papežev. Na njegovih potovanjih so ga spremljale velike množice. In potem verska prenova po razkolu v zahodni cerkvi med katoliki in protestanti 4, ko na oder zgodovine stopi Tridentinski koncil (1545-63) 5 in Karel Boromejski ter Frančišek Saleški in Vincencij Pavelski, ustanovitelj misijonske družbe ali družbe lazaristov, ki svoje napore zastavi za revne in uboge ter za vzgojo duhovnikov; pri delu za uboge so mu v veliko pomoč Hčere krščanske ljubezni ali sestre usmiljenke, katere ustanovitelja sta on in Ludovika de Marillac. Nova evangelizacija z II. vatikanskim koncilom (1962-65) in papežem Janezom Pavlom II. pa v ospredje postavi Cerkev, ki živi iz krst s katerem vsak kršeni prejme krstno dostojanstvo božjega otroštva. Iz živega občestva, ki živi iz krstne milosti in iz moči svete evharistije se rojeva misijonski naboj, ki lahko  Evropo tudi v prihodnosti ohrani kot krščansko celino. Pri tem Cerkev črpa svoj navdih iz Božje besede, zato papež govori o novi evangelizaciji. __________________________________________________________________________________________________________________________________ NALOGA: V cerkvi si oglej misijonski križ. V Bovcu visi misijonski križ ob vhodu v cerkev na desni strani, v Logu pod Mangartom je misijonski križ verjetno kar del Kalvarije (levi stranski oltar), v Soči se nahaja v župnišču, na Srpenici visi v prezbiteriju nad zakristijskimi vrati, čezsoški je trenutno v kapeli v Bovcu, v Trenti je v zakristiji. ___________________________________________________________________________________________________________________________________ Povzeto po Janez Bizjak, Trenta in Soča, Trenta 2015, str. 57-59: Ob fužinarstvu in rudarstvu vzporedna in za preživetje pomembna dejavnost je bilo oglarstvo. Talilne peči in fužine s kovaškimi ognjišči so bile nenasitni porabnik drv in oglja. Glavar Jurij Filip Gera piše 26.05.1616 o brezvestnem izsekavanju gozdov goriškemu nadzorniku gozdov Arardu. »Milo se stori človeku, ko vidi, koliko derv od prebivalcev Soče brez potrebe posekanih, in ko opazi pokončevanje gozdov ne glede na germiševje in mlada drevesa. Ker ni v moji moči, da bi to zaustavil, prosim vaše blagorodje, ki skrbi za te stvari, da pride nemudoma v te kraje in si sam vse to ogleda«. Leta 1723 je cesar Karol VI.  izdal nov gozdni red, »u katerem prepoveduje pod smrtno kaznijo drevesom verhe sekati, u gozdih s koso travo sekati, koze in ovce u gozd goniti in gozde požigati«. Ko je cesarica Marija Terezija leta 1771 izdala posodobljen gozdni red je bilo za soške in trentarske gozdove že prepozno. Plazovi so v zgodovini mnogokrat zaprli pot, pred galerijo Berebica še nedavno tega. Pozimi leta 2021 so prišli v dolino »skoraj« vsi poznani plazovi na bovškem, 193 jih je naštetih v knjigi: Pokrajina in ljudje na Bovškem, Zbornik, uredil dr. Jurij Kunaver, Ljubljan 1988. Časopis Glas, Gorica, 2.maj 1873 Martin Luter bi lahko bil eden velikih reformatorjev cerkve, tako je tudi začel, ko je je sprva le ostro pridigal proti zlorabi odpustkov, nato pa je 31. oktobra 1517 poslal protestno pismo o prodaji odpustkov, v katerega je priložil svojih 95 tez, nadškofu Albertu iz Mainza. Januarja 1518 so Lutrovi prijatelji prevedli njegovih 95 tez iz latinščine v nemščino, jih natisnili in razmnožili ter razširili po Nemčiji. Tisk tez je bil eden prvih množičnih natisov s pomočjo tiskarskega stroja v zgodovini. V dveh tednih so kopije tez dosegle celo Nemčijo; Francijo, Anglijo in Italijo pa so kopije tez dosegle že v začetku leta 1519. Leta 1520 je Luter nato napisal tri pomembne spise v katerih je razvil natančen program za reformo Cerkve: reformo papeštva, reformo življenja Cerkve (npr. samostanskega življenja, celibata duhovnikov, maše in odpustkov), reformo zakramentov ter poudarek »svobode kristjana«. Tridentinski koncil (1545-63) je bil postavljen v Trident (danes Trento nad Gardskim jezerom) kot simbolna gesta iti naproti protestantom. Glede na to, da za začetek razkola jemljemo letnico 1521, ko je papež Martina Lutra izobčil iz Cerkve, se je koncil zgodil za tiste časa razmeroma hitro.   Arhiv Župnije: misijonski križ v Trenti   Arhiv Župnije: plaz Širokec, 23.01.2021https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/916