Oglejski patriarhat, čedajski kapitelj in benediktinski samostan Rožac Vemo, da je krščanstvo po svojem nastanku (Binkošti leta 33) hitro prodrlo;  tako ima naša Škofija prvega svetnika, blaženega Elija, ki je umrl leta 56; posebej pa se je krščanstvo razmahnilo po letu 313 ko je z Milanskim ediktom dobilo svobodo. Prvotna poselitev Bovške je bila na Rabeljku (Ravelniku), kjer je bila v srednjem veku cerkev sv. Silvestra (papež 314-335), vendar njen zavetnik govori o starodavnosti tega objekta; prve krščanske skupnosti so namreč  častile poleg apostol tudi svetnike in mučence prvih treh stoletij.1  Ob preseljevanju narodov se je naselje preselilo pod Rombon. Ves ta čas od nastanka škofije v Ogleju (ok. 250 po Kr.) do Oglejskega patriarhata ter nastanka Goriške nadškofije (1751), ki je njegova naslednica (skupaj z Videmsko nadškofijo) so naši kraji duhovno povezani z Oglejskim patriarhatom in Čedajskih kapitljem, z Rožaškim samostanom pa od njegovega nastanka (ok. leta 1100 je samostan povzdignjen v opatijo) 2 oz. od njegovega lastništva na Bovškem, ki je izpričano leta 1256 z zemljiščem v Dvoru (Bovec) in leta 1285 z menjavo, ki je prinesla opatiji 13 kmetij na Bovškem. Svetna oblast Oglejskega patriarhata preneha leta 1420, cerkvena pa z njegovo ukinitvijo leta 1751. Za časa avstrijsko-francoskih vojn je leta 1803 cesar Franc sekulariziral vso cerkveno posest. Tako so končala vsa cerkvena gospostva Škofje Loke, Bleda, Stične in tudi Rožaca. 2 Prva omemba župnije Bovec z njenimi podružnicami leta 1192 je povezana z uveljavljanjem lastninskih pravic, ki jih že 40 let uživa Čedajska cerkev. Podatek torej govori o cerkveno upravni razvejanosti župnije Bovec, ki je že imela podružne cerkve ter seveda o pravicah Čedajskega kapitlja, ki jih je tukaj užival. Poleg tega prisotnost Rožaškega samostana predstavlja drugo duhovno silo, ki tudi ureja cerkvene strukture. V 13. st. je Opatija Rožac z diplomo papeža Inocenca IV., podeljeno 11.08.1245 postavljena pod neposredni protektorat Svetega sedeža. Oblast opata je bila enaka oblasti škofa nad klerom in cerkvami na svojem področju, vodil je svete birme, dajal potrebna pooblastila svojim duhovnikom in jih slovesno umeščal za župnike. 3 Takšno oblast je v naših krajih opatija lahko izvajala v Dvoru (Bovec). Z ukinitvijo Ogejskega patriarhata in nastankom Goriške nadškofije leta 1751 se začnejo dogajati pomembnejše cerkven upravne  spremembe, kar pomeni, da Župnija Bovec, ki potrdi svoj status v novi Goriški nadškofiji z letom 1783 počasi organizacijsko raste in prepušča vasem v okolico vedno večjo samostojnost, tako so v letih 1754-1788 ustanovljene kaplanije: Leta 1754 v Logu pod Mangartom, leto pozneje 1755 na Srpenici, v Soči ok. leta 1788 (letnica 1718 je vprašljiva), v Čezsoči 1768/1770, v Trenti morda 1718 (to je tista letnica v oklepaju pri Soči). 4 Oglejmo si ta častitljiv institut Oglejskega patriarhata, ustanove, ki je zdržala 1000 let. V Ogleju 5 je zelo zgodaj nastala prva krščanska občina (skupnost). Izročilo celo trdi, da ima oglejska cerkev apostolski izvor: sam sv. Peter naj bi bil poslal evangelista sv. Marka v Oglej in Markov učenec sv. Mohor naj bi bil posvečen po istem sv. Petru v prvega oglejskega škofa, ta pa je posvetil blaženega Elia, da pristavimo svoj lonček. Oglejski škof Valerijan je okrog leta 370 pričel izvrševati pravice nadškofa in metropolita. Naslov patriarha 6 pa so privzeli oglejski škofje v času znanega razkola »treh poglavij« sredi 6. stoletja. V začetku 7. stoletja se patriarhat razcepi na graški (Grado) patriarhat za bizantinsko ozemlje in oglejski patriarhat (Oglej) za rimsko ozemlje.  Oglejski patriarh je polagoma dosegel veliko moč in sijaj, zlasti v času patriarha Pavlina (787-802), ki nosi častitljiv naslov »apostola Slovencev«, saj je ob pomoči štivanskega samostana v Devinu vodil misijonsko dejavnost med Slovenci v Posočju, na Krasu in v Posavju. Iz prvotnega jedra v Furlaniji se je oglejski patriarhat razširil do Drave, kjer je leta 811 prišlo po posredovanju Karla velikega do razmejitve s salzburško nadškofijo. Patriarhat je bil med največjimi škofijami v Evropi in je v svojih mejah združeval Slovence, Romane in Nemce. Svojo dokončno podobo je metropolija (patriarha) dobila v 9. stoletju in takšna ostala do leta 1751. Patriarhi so večkrat menjali škofijske sedeže: Iz Ogleja so leta 617 prišli v Krmin, leta 737 v Čedad, leta 1027 ponovno v Oglej in leta 1236 v Videm (Udine). Poleg cerkvene ureditve pa v zgodovini Oglejski patriarhat nastopa tudi kot svetna ustanova. Svetna kneževina je nastaja od 8. stoletja, leta 1077 ji je cesar Henrik IV. podelil oblast nad Furlanijo, Kranjsko in Istro. Ozemlje so ji do leta 1420, ki pomeni konec kneževine jemali Habsburžani, Benečani in Goriški grofje. Obremenjeni s svetnimi skrbmi so partriarhi prepuščali nadzorstvo nad verskimi in cerkvenimi življenjem (najstarejše fare so na oglejskih tleh nastale v Posočju, na Krasu in na Vipavske) raznim arhidiakonom. Za zgornje Posočje je od 12. stoletja dalje pomemben tolminski arhidiakonat. Po razdelitvi oglejske zemlje med Benečani in Habsburžani (15. in 16. stoletje) je prihajalo do stalnih cerkvenih zdrah, ki so imele politično ozadje. V resnici so bile oglejske cerkvene razmere dokaj zamotane: patriarhi večinoma v Benetkah, uradi in kurija v Vidmu na beneškem ozemlju, na avstrijskih tleh pa večji del oglejske škofije s stolno cerkvijo in kapitljem. ____________________________________________________________________________________________________________________________________________ NALOGA: Preberi si kaj o Ogleju! ____________________________________________________________________________________________________________________________________________ Dr. Ivo Juvančič-Ivanc Lavrin, Od zlatoroga do kozje vojske, tipkopis, str. 11. Dr. Ivo Juvančič-Ivanc Lavrin, Od zlatoroga do kozje vojske, tipkopis, str. 30. Denise Trevisiol, Opatija v Rožacu (zbirka Zgodovinski spomeniki Furlanije) Moje razmišljanje (Viljem Čušin) ob tej letnici (1718), ki se vztrajno ponavlja v dokumentih je, da se je v času službovanja Frančiška Lucenpergerja (1715-1781) v Trenti uredil tudi cerkveni status Trente oz. Soče; mogoče je razmišljati tudi da je prišlo do zamenjave zadnjih dveh številk in da se je uredil status 1781 ob njegovi smrti, ko so začeli Trento upravljati iz Bovca in Soče. Mesto Oglej, ki so ga ustanovili Rimljani 181 pr. Kr. ustanovili Rimljani kot branik vzhodnih vrat Italije, je sčasoma zraslo v veliko središče, tako da ga cesar Justinijan imenuje »za Rimom največje mesto na Zahodu«. Patriarh je časten naslov, ki so ga v zgodovini nosili škofje 5-ih patriarških mest: Jeruzalem, Antiohija, Aleksandrija, Carigrad in Rim. Prav bitka med slednjima je pripeljala na cerkveni razkol leta 1054. Danes bi lahko tem patriarškim mestom odgovarjale celine.   Fotografija s svetovnega spleta. Zunanjost in notranjost oglejske bazilike s čudovitimi mozaiki.  https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/913