Starožitnost (RIBA FARONIKA, ROŽA MOGOTA) Kdaj so se ljudje naselili v naših krajih?! Vemo, da so tod mimo, čez Predel hodili že v rimskih časih in gotovo tudi že prej. Loška dolina je bila torej odprta s cesto že pred več kot 2000 leti medtem ko je bila soška dolina zaprta, cesto čez Vršič so delali ruski ujetniki med 1. svetovno vojno.1 Seveda pa so obstajale poti na Koroško in na Kranjsko; tja so hodili, da so menjali puter in sir za stvari, ki jih niso imeli, za upravne stvari pa so morali oditi po dolini do Bovca in še naprej. Nad njimi so bili mogočni očaki Triglav in Jalovec in Prisank in Grintavec vendar tudi Bog, ki je Bog ljubezni, kot pravi naš pesnik France Prešern v Krstu pri Savici. Bili so v naših krajih ljudje že kristjani ko so se selila ljudstva po Evropi. Tedaj so se staroselni kristjani zatekli v težko dostopne kraje, kot je Toncev grad nad Kobaridom pri nas pa v grape Zapoldna, Zajnce, Lepene, Možnice, Bavšice. Prišleki so dekleta staroselcev jemali za dekle in so jih klicali krščenice 1, zaradi njihove vere. Krščanska vera je torej pri nas že starodavna. Franc Rupnik je zapisal: »Večji del prebivalstva na Tolminskem se je gotovo spreobrnil h krščanski veri proti koncu 8. in v začetku 9. stoletja zaradi delovanja misijonarjev iz Ogleja in Čedada na spodbudo patriarha sv. Pavlina (786-802). V naslednjem 10. stoletju so bili vsi ti začetki krščanstva pri nas skoraj popolnoma uničeni ali zelo omajani zaradi vdorov divjih Madžarov, ki so pobili veliko število že vernih Slovencev in okrog 30-krat vdrli prav na furlansko nižavje ter uničili oglejsko cerkveno organizacijo izza časov patriarha Pavlina.« 2  Vendar Tonecev grad pri Kobaridu in cerkev sv. Silvestra na Ravljniku govorita o mnogo starejših časih in prisotnosti krščanstva stoletja poprej. Vera za obstoj potrebuje človeka, njegova notrina je njen najljubši prostor. Pa tudi človek rad išče prostor za svojo vero, pod oblokom neba, ki je najlepša katedrala pa tudi v prostorih, kamor se lahko zateče, ko ta narava s svojim vremenom ni najbolj prijazna. Rad si zida prostore za svojo vero. Tako nastajajo in so nastajale cerkve. V Trenti je zrasla cerkev leta 1690 in bila čez pet let blagoslovljena 3, v Soči približno sto let pozneje, ok. leta 1786 oz. 1788, posvečena pa je bila čez skoraj 40 let, leta 1823. Podobno kot v naši dolini se je zgodilo tudi v loški, kjer je naprej zrasla  oddaljenejša cerkev  v Strmcu, posvečena nadangela Mihaela, pozneje pa v Logu pod Mangartom, posvečena sv. Štefanu. Najstarejše cerkve so posvečene Devici Mariji, v našem primeru je to cerkev v Trenti, ki je posvečena Lavretanski oz. Loretski Materi Božji, v Soči pa njenemu ženinu svetemu Jožefu. Vedno ko nam uspe obiskati eno in drugo cerkev obiščemo sveto družino, podobno kot v Trenti obiščemo ne samo Marijo temveč tudi njeno družino, torej očeta Joahima in mamo Ana. Umetnik Tone Kralj jih je lepo upodobil na oltarni sliki, podobno lepo kot svetega Jožefa na oltarni sliki v Soči. In na god svete Ane je shod in senjem v Trenti in prav na njen god je bila posvečena pred 200 leti cerkev v Soči, 26.07.1823. Mnogo starejša kot je Marijina cerkev v Soči je cerkev Device Marije na Polju, v Bovcu, postavljena na rimske ostaline in že smo spet tam v časih rimskega imperija, v daljni zgodovini naših krajev in naše vernosti; nepreverjena letnica nastanka cerkve Device Marije v Bovcu je postavljena v leto 870. ___________________________________________________________________________________________________________________________________ NALOGA: Poišči kakšno cerkev, ki je dosedaj še nisi obiskal, vzemi si nekoliko več časa in si jo podrobno oglej! _____________________________________________________________________________________________________________________________________ »Morebitna staroveška tovorna pot čez Vršič (za tovorjenje železove rude) še ni raziskana«; Janez Bizjak, Trenta in Soča, TD Soča Trenta, Trenta 2015, str.40. Dr. Ivo Juvančič – Ivanc Lavrin, O zlatoroga do kozje vojske (Prelomi v 2500 letih), tipkopis. Franc Rupnik, O začetkih verskega življenja in ustanoviti fara na Tolminskem, Tolminski zbornik 1997.Franc Rupnik navaja J. Grudna: »O napredku krščanstva med Slovenci ob takih razmerah ni bilo govora. Oglejska cerkev je bila prešibka, da bi mogla nadaljevati misijonsko delo in naše ljudstvo je menda povečini padlo nazaj v poganstvo (J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 92). Cerkev v Trenti je bila blagoslovljena, 15.11.1695;  Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, Primorska, Viharnik 2016.   Cerkev Device Marije    https://zupnija-bovec.rkc.si/index.php/content/display/906