6. dan: V ŠOLI SVETEGA JOŽEFA SE POGOMNO SPOPRIJEMAMO Z ŽIVLJENJEM
Znamenje križa: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Vabilo k zbranosti: Ko začenjam ta čas molitve, si vzamem nekaj trenutkov, da ozavestim vse, kar živim. V mojem življenju se v tem trenutku prepleta morje misli, ki prihajajo in odhajajo, čustev, ki sestavljajo moj notranji svet in dajejo mojemu življenju določeno barvo, ter občutkov, ki me povezujejo z zunanim svetom. Da bi bil v vsej polnosti prisoten v tem, kar živim, si lahko pomagam z dihanjem, pozoren sem na zrak, ki ga vdihujem in izdihujem, na dih življenja, ki me napoljnjuje in oživljja. Zahvalim se Bogu za življenje, ki mi ga podraja.
Molitev k Svetemu Duhu: Sveti Duh, dih življenja, zadihaj v meni, da me bo napolnila tvoja navzočnost.
Razmišljanje papeža Frančiška (besedilo Apostolskega pisma Patric cored - S srcem očeta):
5. Oče ustvarjalnega poguma
Če je prvi korak vsakega resničnega notranjega ozdravljena sprejeti svojo zgodovino oziroma v sebi narediti prostor tudi za tisto, kar si v življenju nismo izbrali, pa moramo dodati še eno pomembno značilnost: ustvarjalni pogum. Pojavi se predvsem takrat, kadar naletimo na težave. Pravzaprav se pred neko težavo lahko ustavimo in se umaknemo, ali pa se na nek način znajdemo. Včasih ravno težave potegnejo iz nas rezerve, za katere sploh nismo mislili, da jih imamo.
Ko beremo »evangelije otroštva« se velikokrat sprašujemo, zakaj Bog ni posegel neposredno in jasno. Toda Bog posreduje po dogodkih in ljudeh. Jožef je človek, po katerem je Bog poskrbel za začetka zgodovine odrešenja. On je pravi »čudež«, po katerem je Bog rešil otroka in njegovo mater. Nebesa posredujejo tako, da zaupajo v ustvarjalni pogum tega moža, ki je, ko je prišel v Betlehem in ni našel prebivališča, kjer bi Marija lahko rodila, pospravil hlev in ga uredil, da je postal čim bolj prijeten prostor za Božjega Sina, ki prihaja na svet (prim. Lk 2,6-7). Zaradi preteče Herodove grožnje, ki je hotel umoriti Otroka, je bil Jožef še enkrat v spanju opozorjen, naj varuje Otroka, zato je sredi noči organiziral beg v Egipt (prim. Mt 2,13-14).
Ob površnem branju teh pripovedi imamo vedno vtis, da je svet na milost in nemilost izročen močnim in mogočnim, »vesela novica« evangelija pa je v tem, da nam pokaže, kako Bog kljub oblastnosti in nasilnosti zemeljskih vladarjev vedno najde način za uresničitev svojega načrta odrešenja. Včasih se zdi, da je tudi naše življenje na milost in nemilost izročeno močnih oblasti, evangelij pa nam pravi, da Bogu vedno uspe rešiti tisto, kar je pomembno, pod pogojem, da uporabljamo ustvarjalni pogum tesarja iz Nazareta, ki je nek problem znal spremeniti v priložnost, tako da je vedno dajal prednost zaupanju v Božjo previdnost.
Če se včasih zdi, da nam Bog ne pomaga, to ne pomeni, da nas je zapustil, ampak da se zanese na nas, na to, kar lahko načrtujemo, odkrijemo, najdemo, dosežemo.
Gre za tisti ustvarjalni pogum, ki so ga pokazali prijatelji mrtvoudnega, ki so ga spustili s strehe, da so ga predstavili Jezusu (prim. Lk 5,17-26). Težava ni zadržala drznosti in vztrajnosti teh prijateljev. Bili so prepričani, da Jezus lahko ozdravi bolnika in ker »zaradi množice niso našli poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skoz opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekel: 'Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi!'« (v. 19-20). Jezus je prepoznal ustvarjalno vero, s katero so ti možje skušali predenj prinesti svojega bolnega prijatelja.
Evangelij ne navaja podatkov o tem, koliko časa so Marija, Jožef in Jezus ostali v Egiptu. Zanesljivo pa so morali jesti, najti hišo, delo. Ne potrebujemo veliko domišljije, da zapolnimo molk evangelija o tej zadevi. Sveta družina se je morala spoprijeti s konkretnimi težavami, kakor vse druge družine, kakor številni naši bratje migranti, ki tudi danes tvegajo življenje, prisiljeni zaradi nesreč in lakote. V tem smislu mislim, da je sv. Jožef v resnici poseben zavetnik vseh tistih, ki morajo zapustiti svojo zemljo zaradi vojn, sovraštva, preganjanja in bede.
Milost, za katero prosim: Napredovanje v kreposti srčnosti. Gospoda prosim, naj mi na priprošnjo sv. Jožefa pomaga, da bom imel vedno večje zaupanje v Božjo Previdnost pa tudi v svoje lastne notranje zmožnosti, s katerimi se lahko soočam z življenjskimi težavami, in tako preizušnje, ki se pojavljajo, spreminjam v priložnosti.
Svetniki osvetljujejo: "V tem občudovanja vrednem delu našega odrešanja si je Bog bolj od svoje moči želel pokazati svojo modrost. ... Potrebno je bilo torej, da se je Marija zaročila z Jožefom, ker je bilo s tem Sveto skrito in devištvo potrjeno pred zaročencem, sramežljivost device zavarovana in zaščiteno njeno dobro ime. Kaj je modrejšega, kaj vrednejšega od Božje previdnosti? Samo tak ukrep dopišča pričo pri nebeških skrivnostih, izključuje sovražnika in dobro ime device matere ohranja nedotaknjeno." sv. Bernard iz Clairvauxa
Premišljevanje Božje besede: V petem poglavju Lukovega evangelija beremo: "Nekega dne je Jezus učil, zraven pa so sedeli farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judovskih vasi ter iz Jeruzalema. In Gospodva moč je bila, da je ozdravljal. Prav tedaj so možje prinesli na postelji človeka, ki je bil hrom. Skušali so ga prinesti noter in položiti predenj. Ker pa zaradi množice niso našli poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skozi opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekl: "Človek, odpuščeni so tvoji grehi!" "Lk 5,17-20
Premišljujem o tem evangeljskem odlomku in se pustim navdihovati ustvarjalni veri mož, ki so pre Jeyusa prinesli hromega.
Molitev papeža Frančiška k svetemu Jožefu:
Pozdravljen, Odrešenikov varuh O blaženi Jožef,
in ženin Device Marije. tudi nam pokaži, da si oče,
Tebi je Bog zaupal svojega Sina; in nas vodi po življenjski poti.
vate je Marija položila svoje zaupanje; Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum,
ob tebi je Kristus postal mož. in nas varuj vsakega zla. Amen.
Blagoslov: Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.