5. dan: V ŠOLI SVETEGA JOŽEFA SPREJMIMO SVOJE ŽIVLJENJE TAKŠNO, KOT JE
Znamenje križa: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Vabilo k zbranosti: Vzamem si nekaj minut, da se umirim. Prisoten sem prav v tem trenutku ... Umirjeno diham. Ob strani pustim vse skrbi in nemir ter z zaupanjem sprejmem prisotnost Boga, ki je tukaj ob meni in me ljubi.
Molitev k Svetemu Duhu: Sveti Duh, ti, ki si Luč, ti, ki si Tolažnik, prosim te, da danes vodiš mojo molitev. Napolni me s svojo nežno navzočnostjo in moje srce odpriraj za Božjo ljubezen. Naj se v meni krepita vera in zaupanje.
Razmišljanje papeža Frančiška (besedilo Apostolskega pisma Patric cored - S srcem očeta):
4. Oče v sprejemanju
Jožef sprejme Marijo, ne da bi postavljal preventivne pogoje. Zaupa angelovim besedam. »Plemenitost njegovega srca ga je naučila, da je to, kar se je naučil po postavi, podredil ljubezni; in danes, v tem svetu, v katerem je psihično, besedno in fizično nasilje nad ženskami očitno, se Jožef predstavlja kot lik spoštljivega in nežnega moža, ki se kljub temu, da nima vseh podatkov, odloči za Marijin ugled, dostojanstvo in življenje. V njegovem dvomu, kako naj se najbolje odloči, mu je Bog pomagal izbrati tako, da je razsvetlil njegovo presojo.«
V našem življenju se velikokrat zgodijo stvari, katerih pomena ne razumemo. Pogosto je naš prvi odziv razočaranje in upor. Jožef svoja razmišljanja pušča ob strani, da naredi prostor za to, kar se dogaja, in ne glede na to, kako zelo skrivnostno se lahko zdi njegovim očem, to sprejme, prevzame za to odgovornost in se pomiri s svojo zgodovino. Če se ne pomirimo s svojo zgodovino, nam ne bo uspelo narediti niti naslednjega koraka, ker bomo vedno ostajali talci svojih pričakovanj in posledičnih razočaranj.
Duhovno življenje, ki nam ga kaže Jožef, ni takšno, da pojasnjuje, ampak takšno, da sprejema. Samo iz tega sprejemanja, iz te pomirjenosti lahko zaslutimo večjo zgodovino, globlji pomen. Zdi se, da odmevajo ognjevite Jobove besede, ki na ženino povabilo, naj se upre za vse zlo, ki se mu dogaja, odgovori: »Dobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (Job 2,10).
Jožef ni pasivno v usodo vdan človek. Njegova vloga je pogumna in močna. Sprejemanje je način, po katerem se v našem življenju kaže dar moči, ki prihaja od Svetega Duha. Samo Gospod nam lahko da moč, da sprejmemo življenje tako, kot je, da naredimo prostor tudi za protislovni, nepričakovani in razočarajoči del bivanja.
Jezusov prihod med nas je Očetov dar, da bi se vsak spravil z mesom lastne zgodovine tudi takrat, kadar je ne razume popolnoma.
Kakor je Bog dejal našemu svetniku: »Jožef, Davidov sin, ne boj se« (Mt 1,20), se zdi, da ponavlja tudi nam: »Ne bojte se!«. Odložiti moramo jezo in razočaranje ter brez kakršne koli svetne vdanosti v usodo, pač pa z močjo, ki je polna upanja, narediti prostor temu, česar nismo izbrali in vendar obstaja. Takšno sprejemanje življenja nas uvede v skrivni pomen. Življenje vsakega izmed nas se lahko čudežno ponovno začne, če najdemo pogum, da ga živimo skladno z evangelijem. In ni pomembno, če se zdi, da se je doslej vse obrnilo na slabo in so nekatere stvari nepovratne. Bog lahko stori, da med skalami poženejo rože. Tudi če nam naše srce kaj očita, je On »večji od našega srca in spoznava vse.« (1 Jn 3,20).
Ponovno se vrne krščanski realizem, ki ne zavrže ničesar, kar obstaja. Resničnost je v svoji skrivnostni neupogljivosti in zapletenosti nosilka smisla bivanja s svojimi lučmi in sencami. Zaradi tega apostol Pavel reče: »Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). In sv. Avguštin dodaja: »Tudi tisto, kar se imenuje zlo (etiam illud quod malum dicitur).« V tem celotnem pogledu vera osmisli vsak vesel ali žalosten dogodek.
Daleč od tega torej, da bi verovati pomenilo najti lahke tolažilne rešitve. Vera, ki nas jo učil Jezus, je vera, ki jo vidimo pri sv. Jožefu, ki ni iskal bližnjic, ampak se je z »odprtimi očmi« soočil s tem, kar se mu je dogajalo in za to osebno prevzel odgovornost.
Jožefova sprejemljivost nas vabi, da sprejemamo druge brez izključevanja, takšne kakršni so, s posebno ljubeznijo do slabotnih, ker si je Bog izbral to, kar je slabotnega (prim. 1 Kor 1,27), kjer je »oče sirotam in pokrovitelj vdovam« (Ps 68,6), in ukazuje, naj ljubimo tujca. Rad si predstavljam, da je Jezus iz Jožefovega obnašanja dobil navdih za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu (prim. Lk 15,11-32).
Milost, za katero prosim: Gospoda prosim te, naj mi na priprošnjo sv. Jožefa pomaga sprejeti življenje takšno, kot je, tudi takrat, ko ne razumem pomena stvari, ki se mi dogajajo. Prosim ga za mislost, da bom rasel v drži sprejemanja in zaupanja.
Svetniki osvetljujejo: "Zakaj je bila Devica Marija zaročena z možem? ... Ne gre za naključje, stvar ima namreč razumen vzrok, zelo koristen in potreben vzrok, zares vreden, da ga iznajde Božja zamisel ... Med Judi je bila namreč navada, da so za čas od dneva zaroke pa vse do poroke neveste zaupali ženinom v varstvo. ... Kakor je torej Tomaž z dvomom in z dotikom postal najstanovitnejši pričevalec Gospodovega vstajenja, tako je tudi Jožef s tem, da se je zaročil z Marijo in natančno preizkusil njeno obnašanje v času, ko jo je varoval, postal najbolj zvesta priča njene čistosti." sv. Bernard iz Clairvauxa
Premišljevanje Božje besede: V drugem poglavju Jobove knjige lahko beremo besede, ki jih izgovori Job, ko ga zadene nesreča: "Tudi dobro smo prejeli od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?" Job 2,1
Zapomnim si zgornji stavek in ga premišljujmo čeu dan.
Molitev papeža Frančiška k svetemu Jožefu:
Pozdravljen, Odrešenikov varuh O blaženi Jožef,
in ženin Device Marije. tudi nam pokaži, da si oče,
Tebi je Bog zaupal svojega Sina; in nas vodi po življenjski poti.
vate je Marija položila svoje zaupanje; Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum,
ob tebi je Kristus postal mož. in nas varuj vsakega zla. Amen.
Blagoslov: Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.