December mesec razkristjanjevanja, ali
ali je kaj narobe s sv. Miklavžem?
V teh dneh prihajajo otroci na svoj račun. Vsi pričakujejo darila, celo veliki sprašujejo, če se lahko prijavijo na Miklavža, ker je letos zastonj€Ś Obenem že po tihem šepetajo, kaj bodo naročili Božičku kar bo izpustil Dedek Mraz in kakšne želje bodo prihranili za božič in novo leto.
Kaj počnemo iz nekoč lepega praznovanja adventa? Ali je obdarovanje resnično še v službi izkazovanja dobrote in ljubezni do bližnjega. Že nekaj časa živimo v tem našem času, ki je otroke prikrojil po sebi, napravil takšne kot jih potrebuje. In najlažje je začeti pri njih, ker nimajo sita, ker se ne morejo upreti, ker so kot goba, ki vase vsrka vsakršno tekočino. Vendar do otrok ne prihaja čas, ampak prihajamo mi sami, tisti, ki so otrokom blizu, ob katerih otrok rase, se razvija. Prejema vse kar mu prinašamo. Zato se vplivi časa lomijo na plečih staršev, starih staršev, sorodstva, družinskih prijateljev. Prav je, da vemo kaj z našo pretirano darežljivostjo povzročamo: nenehno ali preobilno kupovanje daril je otroku slepilo. Obdarovanje preko celega meseca decembra je za otroka kot močna svetilka, ki zaslepi duhovno oko. Preslepi vsakršno sporočilo adventa in božiča. Otroci postajajo sužnji ekonomske, marketinške logike. Logike, ki nima namena spodbuditi vere, ampak skrbi za lastne interese (ki so vse prevečkrat nasprotni krščanstvu). Več prodaje, več blaga, več trgovin, več delavnic, več surovin, več nadur, več proizvodnje za manjše stroške, več hitenja€Ś in krog zaključuje pohlep. Gre za vzgojo otrok, za njihov pogled na svet, za način doživljanja vere in krščanstva. Kar otroci sprejmejo, to tudi živijo kot mladi in nato kot matere in očetje. Težko je kasne predstaviti krščanstvo kot vero odrešitve po vsem tem kar so kot otroci vsrkali ali prejeli. In danes prejemajo popačeno izkustvo kaj v decembru (adventu) pričakujemo. Kar postavite jim to vprašanje in velika večina bo govorila o darilih.
Poglejmo kako so se s podobnimi težavami spoprijeli v času, ki je bil tako podoben današnjemu in od katerega se ponovno učimo. Poglejmo v čas prvih kristjanov, v čas prvih koncilov. Koliko različnih pogledov je bilo navzočih, koliko nasprotujočih si stališč, različne sekte in mešanice krščanstva, poganstva, judovstva, praznoverja€Ś V tako težkih časih, ko še veroizpoved ni bila izoblikovana, ko prazniki in običaji niso bili določeni, so se kristjani že ločili od tedanje družbe. Niso dovolili, da bi jim družba narekovala način njihovega življenja. Tertulijan pa jih je spodbujal: Ali naj bo pobožnost izgovor za nemoralna dejanja, ali naj bo religija priložnost za vsakršno navlako? Ko človek pripada pravi veri rajši obhaja svoje praznike z zdravo pametjo in ne po pogansko.
Torej ali je z Miklavžem kaj narobe? Najmanj z njim samim, ki si je prislužil svoj sedež med svetniki. Tudi ne z Miklavževo proslavo in njegovimi darili. Prav vse pa z našim doživljanjem meseca decembra, če vanj sprejemamo vse vrste mož obdarovalcev. Ne dovolimo, da bi krščansko vsebino adventa, ki je v molitvi in dobrih delih, zamenjala poganska potrošniška navlaka.
