Romanje na Višarje

V soboto smo se odpravljali na tradicionalno peš romanje na Višarje. Kljub želji po lepem vremenu nas je močno opralo, vseeno pa smo vztrajali in prikorakali do vrha. Višarska Mati Božja nas je pričakala z lepim vremenom. Kot naša nebeška mati je z veseljem sprejela vse naše molitve in žrtve ter jih skupaj z nami Bogu darovala pri sveti maši.

Kot že prejšnja leta, smo tudi letos poromali k Višarski Materi Božji. Ob zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali pred župniščem v Bovcu in odrinili na romanje. Nekateri smo pot ubrali peš, drugi pa so se do vznožja Višarij peljali z avtobusom. Kljub dežju, ki je prevladovalo v prvem delu poti, smo pot nadaljevali peš tudi iz Mrzle vode. Preskakovali smo potočke in hudournike ter se hitro vzpenjali proti vrhu, toda, da pot ne bi bila preveč enostavna smo pod vrhom začeli iskati tudi druge, alternativne, "rešitve". Ko smo naposled dospeli do melišča, od katerega je pot vodila le še naravnost navzgor, smo ugotovili, da bi bilo vseeno boljše ubrati preizkušene metode. V tem primeru široka pot, ki jo opisuje Sveto pismo vsekakor ni vodila v pogubo, temveč je za nas postala optimalna možnost, ki smo jo morali čimprej izbrati. Kljub vsemu se za to možnost nismo odločili vsi, važno pa je, da smo se vseh nas devet, ostali iz avtobusa ter nekateri drugi, ki so že na začetku ubrali svojo pot, sešli na vrhu pri cerkvi. Prikazalo se je tudi sonce in nas ogrelo. Ogreli pa smo tudi Marijino srce, ko smo ji prinesli molitve in prošnje, tudi za vse tiste, ki so se nam priporočili v molitev. Po sveti maši smo naredili nekoliko "prometa" še okoliškim trgovinicam in barčkom, potem pa smo se zopet spustili v dolino. Prijetno utrujeni smo se vkrcali na avtobus ter se odpravili proti domu.